Rože na skali

Zelo rada se v svoji starosti - kar precej let je od tega, kar sem si naložila osmi križ - sprehajam ob bližnjem potoku, ki vedno razkošno in sveže šumi. Ob njem rastejo drevesa in gosto grmičevje, kakor njegova straža. Pred kratkim sem tam odkrila nekaj čudovitega: sredi potoka zagledam velik kamen, skalo, ki se je menda kje odtrgala in jo je ob neurju bogve od kje prineslo. Na skali sem zagledala čudovit šop travniških rož vijolično rdeče barve. Kako so vendar zrasle, saj je bilo na tej trdi skali le nekaj mahu in peska in zelo malo prsti. Tistih rož bi bilo ravno za eno vazo. Potoček ta šopek neprestano namaka, zato upam, da bodo rože še nekaj časa ostale sveže in bodo lepo cvetele.
Ta čudež mi je dal misliti, zato bom ta šopek rož na trdi skali primerjala z mojo resnično zgodbo.
***
Na desnem bregu Drave, zelo blizu reke, je imel bogat mož veliko parno žago. Pri žagi je bilo ogromno rezanega lesa vseh vrst, zloženega tako natančno kakor vžigalice v škatlici. Veliko delavcev je bilo tukaj zaposlenih. Tako so hiteli delat, kakor da gledaš roj pridnih čebel. Lastnik vsega tega bogastva je bil človek, ki se je delavcem zdel trd in neusmiljen. Enaka je bila tudi njegova hčerka, stara že trideset let. Od jutra do večera je priganjala delavce, da se še oddahniti niso mogli. Zato so ji na skrivaj dali ime »pes čuvaj«. Ona je tudi odločala, katerega delavca bodo odpustili ali katerega bodo najeli.
Danes ne bi znala povedati, zakaj so včasih rabili tudi tesarja. Moj oče je bil tesar in ta gospod ga je vedno poklical, kadar ga je potreboval in za čuda kar v redu plačeval. Tako sta se nekako zbližala in ker je bil moj oče še kar razgledan, ga je spoštoval. Prestal je prvo svetovno vojno, še prej pa je služil vojaški rok v cesarski Avstriji. Ko se je dogajalo to, o čemer pripovedujem, smo bili v kraljevini Jugoslaviji in ravno v tem času je bilo zelo slabo. Bila je velika brezposelnost in revščina.
Ko mu je nekoč v pisarni izplačal za njegovo delo, je hotel vedeti vse o naši družini. »Poleti še nekako gre, nekaj zaslužim, pozimi pa je hudo, ker zame ni dela in smo brez denarja,« mu je razlagal moj oče.
»Veš kaj, Tomaž, če vas bo pozimi kdaj stiskalo, pošlji svojo punčko, napiši na listek, koliko rabiš - jaz ti bom posodil in poleti boš odslužil z delom,« mu je dobrohotno dejal.
Res je že naslednjo zimo prišla kriza: moja sestra je zbolela za pljučnico in ker oče ni bil zavarovan, je bilo treba zdravnika plačati. Pa še marsikaj drugega je bilo treba.
Tako me je v mrzli zimi oče poslal k temu gospodu. Do tja sem morala hoditi eno uro peš.
Potrkala sem na vrata pisarne, odprla in pozdravila. Boječe sem gospodu izročila listek, ki mi ga je dal oče. Gospod me je premeril od nog do glave, se mi nasmehnil in me vprašal, koliko sem stara. Plaho sem odgovorila, da sem stara že trinajst let in najstarejša od otrok v naši družini.
»Zdaj bova šla najprej v kuhinjo. da boš dobila toplega čaja, saj si vsa premražena.« Kuharica mi ni dala samo čaja, ampak tudi kruh z maslom. Kako hvaležna sem bila za to dobroto in hlastno sem popila in pojedla. Tedaj pa je kot furija privihrala v kuhinjo hčerka. »Kaj pa dela tu ta smrklja?« je zarenčala. »Tiho bodi, Štefi, to je hčerka našega Tomaža.« Tedaj se mi je poblisnilo: aha, to je »pes čuvaj«...
Zdaj me gospod prime za roko in me pelje v svojo pisarno. V kuverto mi da vsoto, ki jo je zapisal moj oče: prelepih petsto dinarjev. »Tukaj se podpiši deklica.« Podpisala sem se v velik dnevnik. Zahvalila sem se, kakor so me starši naučili, in veselo smuknila na zasneženo cesto in čez dravski most. To pot sem tisto zimo napravila še dvakrat. Poleti je moj oče vse pošteno odslužil.
Potem je prišla vojna. Čeprav je bil tisti gospod trden in zaveden Slovenec, ga Nemci za čuda niso izgnali, kakor mnoge druge, in delavci so še naprej imelo delo pri njem. Zvedeli smo, da je na tihem pomagal tudi partizanom.
Ko je bilo vojne konec, pa so že v prvih dneh prišli partizani po tega gospoda, ga odvedli neznano kam, vse njegovo imetje - hišo in žago - pa zaplenili. Nikoli ga ni bilo več nazaj. Ko smo to slišali, nam je bilo hudo. Imeli smo ga radi, saj je na »skali« njegovega navidez trdega srca zrasla najlepša roža, ki se ji pravi - usmiljenje.

A. Uršej, (zgodbe), v: Ognjišče 3 (2011), 38-39.