Tega ne doživiš vsak dan

Zimski večer je skrčil obzorje na razsvetljen prostor domačega dvorišča. Čez dan je med dežjem naletaval sneg, proti večeru pa so izpod neba padale le še velike, goste snežinke. Snežna odeja je bila vse debelejša.
Anica je že opravila pri živini, le mucke so se ji motovilile pod nogami in čakale na svojo večerjo. Pristavila je lonček mleka na štedilnik, da se ogreje. Pri vhodnih vratih je pustila prižgano luč.
Vzela je lonček toplega mleka, da bi ga nalila mucama ko je odprla vrata, je presenečena obstala. Na sredi napol razsvetljenega dvorišča je zagledala dve postavi, dva mlada človeka. V hipu jo je spreletelo, odkod sta se vzela. Zimski večer, precej pozna ura, čas korona virusa, omejeno gibanje in še policijska ura je! Že je hotela reči nekaj v tem smislu, ali se njiju to ne tiče, pa je fant pozdravil: »Dober večer! Midva sva se izgubila. Ne veva, kje sva.«
“Še to!” je pomislila Anica in hkrati ji ni bilo nič več čudno, ko je sredi Goričkega slišala prleško govorico. Kdo pa se ne bi izgubil ob takšni uri in iz tako oddaljenega kraja, se je Anici začelo mehčati srce, ko je videla, da sta fant in dekle čisto ‘normalna človeka’.
»Ja, odkod pa sta se vzela in kam sta namenjena?« ju je vprašala.
»Iščeva predelovalnico sadja,« je začel razlagati fant, »in naju je pot pripeljala sem. Zgrešila sva glavno cesto in zapeljala na stransko pot. Obtičala sva z avtom in ne moreva ne naprej niti nazaj, niti ne veva, kako priti do tja … Pa še policijska ura se začne ob devetih,« se je negotovo prestopal fant. Anica je pogledala na uro. Že pol sedmih je bilo mimo. Začutila je njuno stisko in bilo ji je nelagodno zaradi njenih prvih vtisov o njima.
»Stopita do mojega moža. On vama bo mogoče lahko pomagal.« Štefan je bil hitro seznanjen z njuno težavo in je šel iskat svetilko. »Stopimo do mojega kolega, ki bo prišel na pomoč s traktorjem.« In vsi trije so izginili v noč.
zgodba3 04 2021Anica je začutila močno sočutje do teh dveh mladih in resnično jim je hotela pomagati. “Molila bom za njiju, da bi jabolka srečno dostavila v predelovalnico in se do devete srečno vrnila domov. Ampak predelovalnica je od tukaj oddaljena za tri vasi in dolgo pot do doma,” jo je skrbelo. “Vse bom položila v molitev, drugega ne morem narediti. Mož bo pomagal, kolikor bo lahko,” se je tolažila. In res, že čez kratek čas je zaslišala brnenje traktorja in videla luči, ki sta brleli skozi gozd. Štefanov prijatelj je potegnil s traktorjem njun avto, ki je bil poln nabranega sadja, nazaj na glavno cesto. Štefan se je kmalu vrnil domov. »Kako bosta našla predelovalnico?« je skrbelo Anico.
»S sosedom sva jima razložila pot.«
“Upam, da bosta našla pot in se ob pravem času vrnila domov,” se je tolažila Anica in bila hvaležna možu, da je takoj šel po pomoč. “Kako bi bilo, če bi se nama zgodilo kaj takega,” je razmišljala. “Če si ponoči v tujem kraju, je še dvakrat težje … Pa v tem času korona virusa, ko posebni pogoji ljudi časovno omejujejo, ni enostavno v kratkem času priti tako daleč. Tudi sezona predelave sadja je že skoraj pri kraju za to leto.” Anica je še bolj čutila razumevanje do teh dveh mladih ljudi. S prijetnim občutkom, da je mož naredil, kar je lahko, sta legla k počitku.
Naslednjega dne so se Aničini vnuki že navsezgodaj lovili po snegu in začeli delati snežaka. Anica je podoživljala otroško živost in si je tudi sama želela nekoliko več snega, tako kot je bilo v njenih otroških dneh. Brž ko je bila šola na daljavo za tisti dan zaključena, jih do večera nihče ni mogel priklicati v hišo. A sneg je hitro skopnel. Anica je imela čez dan svoja opravila, a se je spomnila tudi včerajšnjega nepričakovanega obiska. Spraševala se je, kako sta opravila, ali sta se pravočasno vrnila domov.
Ko je nakrmila svinje, zaprla kurnik in dala hrano zajcem, se je že stemnilo. Preverila je še, če je vse zaprto. Tedaj je na dvorišče pripeljal avtomobil z močnimi žarometi. Anica je obstala. Ni si mogla misliti, kdo bi lahko bil. Iz avtomobila sta izstopila fant in dekle s sinočnjega obiska. Ko sta stopila bliže, ju je prepoznala. »O, vidva sta,« je dejala presenečeno. »Kako je bilo včeraj z vajino potjo? Tako me je skrbelo,« se je Aničina skrb pomešala z radovednostjo. »Vse je bilo v redu,« sta odgovorila v en glas. Anica se je vidno oddahnila.
»Vašemu možu sva prinesla v zahvalo majhno pozornost.« Fant je držal v roki steklenico bučnega olja v embalaži. Anica je poklicala moža.
»Pa ne, da sta vidva prišla zaradi tega tako daleč?« ni mogla verjeti Anica. Fant je skromno dejal: »Prazniki so blizu. Vaš mož nama je pomagal. Pa sva se mu prišla zahvalit.« In je izročil Štefanu darilo.
»Hvala vama, tega ni nihče pričakoval,« sta bila ganjena Štefan in Anica.
»Morava priti še do vašega prijatelja, ki nama je s traktorjem pomagal izvleči avto nazaj na cesto. Lepe praznike in res prisrčna hvala za pomoč,« sta se prijazno poslovila.
Anica in Štefan sta stala na dvorišču še potem, ko je bil avto že na zadnjem ovinku iz gozda in dokler se šop svetlobe ni popolnoma izgubil v temi. Anico je ganila hvaležnost teh dveh mladih ljudi. »Tega ne doživiš vsak dan,« je rekla možu, ko je v mislih imela številne kilometre, ki sta jih prevozila fant in dekle samo zato, da sta se prišla zahvalit.
»Nekaterim dela hvaležnost velike preglavice, pri drugih pa ne pozna mej in preseneti, ko jo najmanj pričakuješ,« sta razmišljala Anica in Štefan.

Š. Bohar, (zgodbe), v: Ognjišče 4 (2021), 76-77.

Zajemi vsak dan

Zapoved, glejte, ta je moja, / da ljubite se med seboj. / Iz tega bodo vsi spoznali, / da ste hodili za menoj.

(Andrej Praprotnik)
Četrtek, 28. Marec 2024
Na vrh