Kdo bo odstranil kamen?

Že dolgo ni bil njen korak tako lahak in hkrati tako težak. Tudi ni vedela, ali jo navdaja bolj strah ali upanje. Hitela je. Kar vleklo jo je naprej po kolovozu, o katerem ji je šepetaje govoril skrivnostni neznanec. Naj nič ne sprašuje, ji je nekajkrat dejal, samo dobro naj posluša. In da upa, da bo na koncu našla kraj v bližini velike skale, ki je tako zaznamoval njeno in mamino življenje.
Njeni najzgodnejši spomini so tako zelo povezani z materinim otožnim obrazom. Komaj je dobro shodila, je že začutila, da se za njim skriva nekaj hudega, usodnega. In s temi občutki je odraščala. Pogovori sosedov in neznanih ljudi so ji počasi razkrivali, kaj mamo tako teži. Pogovarjali so se šepetaje, da so bile njihove besede komaj razumljive, in se plašno ozirali naokoli, če jim morda kdo prisluškuje, čeprav ni bilo nikogar v bližini. Stisnjena v kakšnem kotu ali skrita pod mizo je lovila posamezne besede. Čeprav je ujela sem pa tja le kakšno, je po vsakem takem pogovoru vedela in razumela nekoliko več. Še preden so ji povedali, zakaj nima očeta, je že vse vedela. In tudi vanjo se je ugnezdila tista grenka bolečina, ki jo je brala na materinem obrazu.
Bila je že v letih, vendar je hitela, kolikor je mogla. V mislih je ponavljala neznančev opis poti in pazila, da ne bi spregledala kakšne podrobnosti. Rekel ji je, da za pot ve samo iz očetovih besed, ki so se kot v blodnjah po delih trgale iz njega. Še zdaj ne ve, ali mu je oče to pripovedoval namenoma, ali mu je ušlo nehote in bi mu verjetno ukazal, naj o vsem molči. Zato naj ona vse čimprej pozabi, predvsem pa njega. On pa, odkar ve za takratne dogodke in to pot, čuti v sebi obupno težo in bolečino. Moral je spregovoriti, sicer ne bi mogel več živeti. Kar pobralo bi ga.
Kolovoz se je vedno bolj vzpenjal. Samo naprej naj gre, ji je bilo rečeno. Bala se je, da bi se pot nepričakovano razdvojila in ne bi vedela, po kateri naj gre naprej. Vsaka steza, ki se je odtrgala od kolovoza, jo je vznemirila in napolnila s strahom. In prisluškovala je, če je morda že slišati šumenje studenca. Pa je slišala le morečo tišino. Ko je že skoraj obupala, je tiho zažuborelo. Stekla je in kmalu zabredla v potok, ki je na široko prečkal kolovoz, da ji je voda napolnila čevlje. Kakšno olajšanje!
Srce ji je začelo glasneje utripati, ko je zagledala stezo, ki se je odcepila od poti in se usmerila navzgor ob potoku. Točno tako, kakor ji je bilo povedano. »Hvala Bogu!« je neprestano ponavljala. Steza se bo vlekla, ji je bilo rečeno. Toliko časa naj gre po njej, ko se bo začela spuščati. Takrat naj se spusti po bregu v grapo.
Steze kar ni hotelo biti konec. Negotovost je vedno bolj lezla vanjo. Se steza že dovolj spušča? Naj gre še naprej ali ne? V dvomu in negotovosti se je vprašala; »Bom sploh našla tisti kamen? Bom dovolj močna, da ga bom odmaknila?«
Končno. Steza se je začela spuščati, torej se mora spustiti v grapo. Samo kdaj in kje? Tega ji skrivnostni neznanec ni znal povedati. Še sama ni vedela, zakaj je kar naenkrat stopila s poti in se spustila po strmem bregu navzdol. Lovila je ravnotežje, se spotikala ob veje, skrite pod listjem, nemočno padala in se pobirala. Spuščala se je, spuščala in se ozirala, če bo kje zagledala kakšno skalo.
Strmina se je umirila v ozko dolino. Spuščanje jo je utrudilo, da so se ji noge tresle. Kam naj zdaj gre? Na slepo je zavila po grapi navzgor. Z begajočimi pogledi je nestrpno iskala kar koli bi spominjalo na skalo. Pa so bila povsod samo drevesa in grmovje. Tla so bila mehka in vlažna. Čutila je, da ji je začelo zmanjkovati moči. Že ob najmanjši oviri se je spotaknila. Le še upanje ji je dajalo moč, da je vedno znova vstala in iskala tisto skalo, o kateri ji je pripovedoval skrivnostni neznanec. V njeni bližini je bil umorjen njen oče, blizu nje zakopan, na grob pa so zavalili velik kamen. Pa skale ni hotelo biti nikjer! Prav nikjer. »Tudi groba ne bom našla,« se je vedno bolj bala.
Ko je zopet padla, se ni mogla več pobrati. Zavlekla se je do najbližjega drevesa in se naslonila nanj. Bolečina in razočaranje sta ji pobrala zadnje ostanke moči, misli pa so postale neskončno utrujene. »Vsega je konec.«
Še sama ni vedela, kako dolgo je bila tam ob tistem drevesu. Počasi se je bolečina izgubljala, misli pa umirile. Objela sta jo mir in tišina. Ne, ni se ji zdelo, res je čutila, da se je je dotaknila neka bližina. Tega ni doživela še nikoli. Kot da je nekdo položil roko na njeno ramo. Začudeno je pogledovala okoli sebe. Nikogar ni bilo. »Čudno,« je pomislila in vstala, Presenečena je bila, da skoraj ni več utrujena. Ozirala se je okoli sebe. Vse je bilo tako kot prej. Povsod samo smreke, bukve in grmovje. Pa vendar je dobro čutila, da mora biti tu nekje tista skala in tisti kamen, položen na očetov grob. Tu nekje!
Iz torbice je vzela svečko. Elektronsko. Iskala je primeren prostor. Nekaj korakov stran je ležal podolgovat kamen. Odstranila ga je in na njegovo mesto položila prižgano svečko. »Naj razsvetljuje to grapo, saj je tu nekje očetov grob.«
Pomislila je na mamo. Na njen trpeči obraz. »Le zakaj ni mogla mama priti sem, da bi začutila očetovo bližino? Vse svoje gorje in stiske bi lahko izročila zemlji v tej nesrečni grapi!«
Šele mrak jo je opomnil, da se mora vrniti. Če bo sploh našla pot nazaj. Pa saj se ji to ni zdelo niti tako pomembno. Pomembno je bilo, da je prišla v očetovo bližino in da se bo še vrnila. Takrat bo našla tisto skalo in tisti kamen, ki so ga vrgli na očetov grob in ga bo nekdo odstranil. Da bo lahko poljubila zemljo, ki skriva v sebi mamino in njeno bolečino.

J. Jarc - Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče 4 (2020), 43-44.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
J. Jarc-Smiljan, Samo še pet minut, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
J. Jarc-Smiljan, Marija na kolencah zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.