Zvestoba do konca

Globoko sklonjena nad motiko je hitela prekopavat sveže zorano zemljo, da ji je znoj curkoma lil po obrazu.
Pomlad se je prebujala in sonce je imelo že neverjetno moč. »Kar premočno za ta čas,« je pomislila. »Nevarno je, da se vreme obrne, se ohladi,« je pogledala proti severu, kjer se je pričelo nevarno oblačiti. Še bolj je pohitela, v želji, da pripravi njivo, kjer bodo posadili krompir.
Vse okrog je vladala tišina in v hipu se je v tem čudovitem pomladnem dnevu počutila tako zelo sama. Obrnila se je na cesto pod sabo in ga v mislih zagledala, sedečega na vozičku, kako jo opazuje pri delu in jo vsakih nekaj minut pokliče. Mora mu popraviti šal okrog vratu, mu prestaviti roko ali nogo, pogrniti odejo, ki mu je zlezla z nog, v katere ga je vedno zeblo - njenega moža, ki ga je bolezen že pred leti priklenila na voziček. V mislih je podoživela trenutke, ko je pred letom dni prekopavala prav na tej njivi, le da je bila lani pomlad malce bolj pozna. In tudi tisti dan je sonce prijetno grelo, zato se je odločila, da pelje moža ven, da je lahko še kaj postorila, saj ni mogel biti sam v hiši.
Ob njem je bila noč in dan, vsako uro, vsako minuto. Nobenemu od drugih domačih ni zaupal, da ga ne bi pustili samega, samo njej, posebej zadnji dve leti. Če ga je le malce pustila samega, ga je zgrabil tako obupen strah, ker si sam ni mogel nič pomagati. V takih trenutkih se je spomnila besed, izrečenih pri poroki: »... v dobrem in v hudem, dokler naju smrt ne loči...« Kako je bila vesela, da se je te obljube tako lahko držala in mu potrpežljivo stala ob strani. Vedela je, da bi bil tudi on tak do nje, če bi bila ona na njegovem mestu.
Kako neskončno ga je imela rada in kako zelo ga je občudovala, ko je s tako vdanostjo nosil ta križ, saj je bilo njegovo življenje v teh zadnjih letih en sam veliki teden. Vedela je, da vso to neizmerno moč črpa iz globoke vere. Je pa čutil, da se njegova trnova pot počasi bliža koncu.
Že ko sta na sveti večer gledala po televiziji polnočnico, je zašepetal: »Veš, to je moj zadnji Božič.« In ko sta si voščila novo leto, je rekel: »Drugega boš pričakala sama.« Na velikonočno jutro je vložil vse svoje moči, da je posedel med otroci in z njimi užil žegen. Še nikoli poprej se ni zgodilo, da bi poiskal vsak pomemben dan, da je bil med njimi. Poslavljal se je tudi ta dan: od pomladi, od sonca, od ptic.
Ozrl se je v napušč pri hiši, kjer so prve lastovke hitele popravljat gnezda. »Tako kmalu so se vrnile letos, menda ja še ne bo pritisnil mraz,« se je čisto raznežil ob pogledu na zveste ptice, ki so se vsako pomlad vračale. Čeprav je imel rad vsako živo bitje, je do lastovk čutil neko posebno ljubezen. »Bolj zveste so kot ljudje,« je rad rekel. »Drugo leto vas ne bom več gledal. Vaš dom vas bo pričakal brez gospodarja,« se mu je zatresel glas. Dušila se je v solzah rekoč: »Ne govori tako! Še veliko pomladi je pred tabo; tak viharnik, kot ti, ne klone tako kmalu.«
»Sama veš, da ni res. Oba sva dovolj pametna, da veva, kaj je res. Toliko se pogovarjava, nič ni prikritega med nama, tudi resnica o smrti ne. Samo to te prosim: obljubi, da boš, tudi ko me ne bo, ostala zvesta tej domačiji kot so ji zveste lastovke. Pomagaj otrokom ohraniti dom, za katerega sem izgorel.«
Molče je prikimala in mu močno stisnila dlan. Tako globoko sta verovala drug v drugega in si zaupala, da nista potrebovala veliko besed. Trpljenje v tej bolezni ju je povezalo v enega človeka.
»Daj mi, prosim, pest zemlje,« je stegnil roko. Sklonila se je, pobrala malo prsti in mu jo položila v dlan. Z okornimi prsti je stisnil grudo, jo ponesel proti obrazu in globoko vdihnil njen opojni vonj. Potem mu je roka omahnila in na odprto dlan so kapljale solze in močile zemljo, ki se je vsipala v naročje. Kolikokrat jo je vdihaval, ko je stopal za plugom, rezal brazde in se veselil nove žetve, ki je dajala kruh. Koliko ljubezni in moči je pustil na tej strmih, trpežnih njivah. Zdaj pa sedi tu ves nemočen, strt od bolezni, in k sebi stiska s solzami namočeno kepo rodne grude.
Pokleknila je k njemu, mu položila glavo v naročje in na ves glas zajokala. Z okorno roko jo je pobožal in skušal zadušiti solze, ki so mu še vedno tekle po licih. Kot bi se jih sramoval, on, ki je vse junaško prenašal.
V srcu ji je vstala tožba zoper Božjo pravičnost: »Le zakaj on, zakaj ga tako kmalu kličeš k sebi, Gospod? Vzemi raje mene, on ima v sebi veliko več moči in poguma,« je premlevala v sebi in ni našla odgovora.
Danes ve, da je sama sebe spoznala na jesen, ko je ostala sama, ko je mož izbojeval svoj poslednji boj.
Kot da ji je pustil svojo moč in odločnost. Vdano je sprejela njegovo smrt, čeprav neizmerno žalostna. Vedela je pa eno: on je imel ob sebi njo, vsak trenutek, do zadnjega, ona pa ne bo imela njega, ko se bo poslavljala od pomladi, od lastovk, od opojno dišeče zemlje.
Edino, kar jo je osrečevalo, je bila zavest, da izpolnjuje obljubo, ki mu jo je dala tistega sončnega pomladnega dne, ko sta poslednjič skupaj gledala lastovke, ki so se, zveste, vrnile nazaj.

ANA, (zgodbe) Ognjišče (2006) 05, str. 61-62.