Prtiček

Vedela sem na klopi ob peči in vezla prtiček. Vzorec na tkanini je bil živahen, pravi spomladanski. Vijoličasto cvetje, prepredeno z zelenjem in živo rumenim sončnim žarkom na sredi, je kazalo na lep izdelek.
Delala sem ob večerih, ko je bil mir. Slišala se je samo stara ura na steni. Tiktakala je enakomerno, drsajoče in zamolklo bíla. Ko je odbila enajst, sem pospravila prejice in blago ter šla spat. Vsa s tistim pisanim vzorcem v sebi.
Ko sem izvezla še zadnjo rožo, sem zadovoljno ugotovila, da je prtiček vendarle lep. Preprost in lep. Opran se je bleščal še bolj; dišal je, kakor bi cvetje na njem oživelo.
»Vidiš, kako lepo ti je uspelo! Saj znaš! Lep prtiček bo za velikonočno košarico. Ali pa za na kakšno majhno mizo,« je govorila mama in ga obračala v rokah.
Tisto leto se ji je vid že zelo poslabšal, tresle so se ji roke, tako, da ni mogla več vdeti niti, pa je prenehala s šivanjem. Tudi z vezenjem. Čeprav je bilo prav vezenje zanjo neko posebno opravilo. Mogoče kar malo preveč gosposko za kmečko žensko, ki je imela dovolj drugega dela.
Mama je poleg drugega vsako zimo spletla vsaj deset parov nogavic, tudi rokavice in šale je pletla, celo kape. Vezenje je vedno prišlo na vrsto šele proti koncu zime, ko je že vse drugo opravila. Ko je zašila srajce in vse tako, kar danes sodi le še v vreče komunale in na odpad. Ko sem jaz prevzela tisti prtiček, sem mrmrala sama pri sebi, da bi lahko počela kaj drugega. Pisala sem zgodbo, neko kratko prozo za v tednik, mama pa je kar vztrajala pri tistem prtu.
»Pa naj bo,« sem se nazadnje vdala in šivala. Rezala in polagala sem prejico na vzorec in toliko časa delala, da sem dokončala.
Mama je nataknila očala, pazljivo je obrnila še nekajkrat prtiček v roki, ga spet pogledala, mi pokazala nekaj napak, in ga odložila. »Sem vedela, da ga boš do velike noči naredila! Sem vedela!« je rekla veselo. »Za belo nedeljo ga bomo dali na mizo, ko pride Miha v vas.« Miha je bil njen brat in zelo ga je imela rada.
Tako je prtiček stal na košarici z žegnom, na mizici s pirhi in tudi ob obisku njenega brata je bil še pogrnjen.
Bela nedelja...
Nedelja po veliki noči je bila tisto leto res bela. Lahko bi ji rekli celo zlata! Sonce je sijalo, cvetele so rože in trave so dišale. Vse je bilo omamno in lepo. Metulji so letali po travniku, ščebetale so ptice in ljudje so hodili okrog lepo oblečeni in prijazni. Čebele, ki so šumele na zgornjem robu našega travnika, tam, kjer je stal čebelnjak, so se vračale v panje, polne sladkosti. Vse okrog je bilo vznemirljivo in sladko. Hodila sem počasi po travniku navzgor in nabirala rože. Nobenih lepših nisem poznala, kot so bile te z našega travnika. In kako lepo so se ujemale s tistimi na prtu na mizi!
Šopek sem vtaknila v vazo in ga postavila na sredo prta. Čakale smo obiske.
Miha je prišel na obisk, tako kot vedno na ta dan. In mamin obraz je sijal od veselja, da smo se ga nalezli tudi drugi okoli mize.
»Danes si pa pogrnila nekaj posebnega,« je rekel nazadnje Miha. Pogladil je s prsti po mizi in nalil. Domači mošt, ta čas zlato rumen. »Kje pa si dobila tako pisan prt?«
»To je pa domače delo!« je rekla mama ponosno. In kar malo zmedeno. Moški po navadi niso gledali pogrinjka. Bolj tisto, kar je stalo na mizi. »To je pa Irena zvezla. Že pozimi,« je rekla.
»A tako...« so zamrmrali vsi okoli mize in pogledali vame. Malo sem zardela in uprla oči v šopek na sredi. Potem smo jedli, se pogovarjali in čas je počasi predel. Nobenemu se ni nikamor mudilo. Kar sedeli smo in se napajali s tisto belo ali zlato nedeljo.
Naslednji dan sem pospravila prt, pobožala sem ga, preden sem ga položila v predal, rožam sem zamenjala vodo in spet sedla k pisanju. Prazniki so minevali.
Te dni sem spet brskala po omari in našla tisti prt. Razgrnila sem ga na kolenih in ga stisnila k sebi.
»Prt? Star prt? Kaj mi pa ta bo... Zakaj sem ga sploh shranila...« Vzorec na njem je že zbledel, prejica se je tu in tam odtrgala in razcefrala. Mame ni več. Tudi Miha ne bo več na obisk...
Zunaj je siv in mrzel dan. Čebelnjak vrh travnika se je podrl. Panji so se izgubili. Prazni. Po travniku bodo še letali metulji. Tudi rože bodo spet zacvetele, kot vsako pomlad. Škoda, ker več ne morem tja. Do njih... Ampak šopek mi bo pa že kdo naredil! Morda vnukinja? Položila sem prt nazaj v predal, tako, kot to naredim vsako leto po veliki noči, in si rekla, tudi tako, kot vsako leto: »Vseeno ga bo treba enkrat spet oprati, zlikati in pogrniti z njim mizo. Kdo pa se bo oziral na vzorec in potrgano prejico! ogrnila bom z njim mizo, mogoče pa letos za binkošti...«
In pomlad bo, četudi kisla in mrzla, nekje na koncu vendarle lepa!

ŠKRINJAR, Polona, (zgodbe) Ognjišče (2006) 05, str. 52.