Zgodba o drenu

Lep dan je bil in preživela sva ga, kot mnogokrat, v naravi. Pomlad je dišala po kukavičjem snegu in zemlji. Spustila sva se po hribu za našo vasjo navzdol. Reaktivec, ki je letel nekam na jug, je s črto razdelil nebo na dva dela, ki sta neslišno zdrsela vsak na svojo stran in se kasneje spet združila. Šla sva po poljskih poteh do Save in se ustavila na mostu. Z zaprtimi očmi sva poslušala valove pod seboj, dokler nama ni zazdelo, da skupaj z mostom drsiva nekam v daljavo. Smeje sva stopila na desni breg in se podala po kolovozu navkreber. V senčnih globelih je še vztrajal zapozneli teloh z rdečkasto obarvanimi cvetovi, pojavile pa so se tudi že prve Marijine srajčice, na osončenih bregeh pa trobentice.
Včasih je dobro biti brez ure na roki in upoštevati le tisti čas, ki teče v loku sonca nad nami. Ustavljala sva se, ničkolikokrat hodiva tod okoli, po tej deželi, ki jo je Bog ustvaril sebi v užitek, vendar mi ne uspe te pokrajine nikoli videti dvakrat enako. Glede na letne čase se neprestano spreminja, živa je in poigrava se s svetlobo in z mojim pogledom. Njive so bile čokoladno rjave, pognojeni travniki pa živo zeleni in polni regrata, na nekaterih pa so še ležale zaplate snega. Tudi gore naokoli so še imele belo kapo, saj nam jo je sneg zagodel prav na koncu zime.
Postala sva na stičišču kolovozov s poganjajočo travo v kolesnicah in omahovala sva, ali naj jo ubereva levo ali desno. Odločila sva se za tretjo smer in jo mahnila navkreber. Pogovarjala sva se. Pripetljaje preteklega tedna, vsakdanji drobir in skrbi sva kot z lopato metala raz sebe in ko sva prispela na vrh klanca, sva bila vsa lahka in neobremenjena. Pokrajina, tako domača, videna že ničkolikokrat in znova prav pred kratkim, je bila zdaj spet malce drugačna pred nama. Travniki, nekaj zveriženih kozolcev, nad njimi na višji savski terasi vas, zabrisana v daljavi kot v slutnji.
Takrat sem ga zagledala. Sredi travnika je stal, ves zverižen, s prepletenimi vejami, napol grm, napol drevo, skrivenčen, a odet v veličasten rumen pajčolan. Rumeni dren - Cornus - baje uspeva povsod, na soncu in v senci, vendar ga v našem koncu ni veliko. Pa še tisti, za katerega vem, kje raste, se stiska navadno ob robu gozda, kjer je zemlja bolj kisla. Če bi bil že odcvetel, ga sploh ne bi bila opazila. Tako je pač, da hodimo mimo dreves, gledamo mimo njih, mislimo mimo njih. Ta pa je stal sredi travnika in mahnila sva jo prav do njegovih spentljanih vej. Mahoma je vame planila nenadejana razneženost, sočutje in spomin na legendo, ki pravi takole:
Dren je bil nekoč drevo, visoko in močno kot hrast. Iz njega so iztesali križ. Drenov les je bil globoko prizadet, da so ga izbrali za tako krut namen. Jezus, pribit na njem, je začutil njegovo gorje in v svojem brezmejnem usmiljenju je rekel: »Zaradi tvojega obžalovanja in sočustvovanja z mojim trpljenjem ne bo tvoje deblo nikoli več zraslo tako, da bi ga lahko uporabili za križ. Odslej bo rasel neznaten, upognjen, skrivenčen. Tvoji cvetovi bodo imeli obliko križa: dva dolga in dva kratka cvetna lističa. V sredini zunanjega roba vsakega lističa bo rjast madež kot odtis žeblja, na sredini cveta pa bodo pestiči v obliki trnove krone. Vsak, kdor ga bo videl, se bo tega spominjal.«
Utrgala sem droben drenov cvet, zdaj že razcveten tako zelo, da so bili pestiči res videti kot krona. In spomnila sem se ne samo legende, ampak tudi mame, ki mi jo je povedala pred mnogimi, mnogimi leti...

KOROŠEC, Ivanka, (zgodbe) Ognjišče (2007) 05, str. 52-53.