Nedeljska sreča

Sonce sije kot zlatnik na strehe hiš. Na stenah doma trepetajo pojoče sence drevja. Nedeljski mir plava nad zeleno dolino. V vaški cerkvi poje zvon.
Moje velike otroške oči zrejo na prašno cesto. Tam jo zagledam, ko gre od druge maše s počasnim, a trdnim korakom in se približuje. Stara mama Marija, V srcu mi zadrgeta sladek nemir pričakovanja.
Prišla je s hribov tam nad dolino. S skromne domačije, kjer je odrasel moj oče. Skoraj uro hoda daleč je prišla na nedeljski obisk, da bi videla našo družino. Zguban obraz ji krasi židana naglavna ruta, izpod katere ji silijo sivi lasje. Ena edina boljša obleka jo dela slovesno in resno. Otroci skačemo od veselja, da jo bomo spet videli. Pozdravi nas z nasmehom. Iz žepa potegne robček in si nerodno obriše potno čelo. Mati in oče jo zelo spoštujeta. Povabila jo v hišo. Sede za mizo in si utrujena oddahne.
Sedim na drugi strani in jo gledam, gledam. Dvanajst let mi je in razločno vem, da sem srečen. Božam jo s pogledi, ko - kot ponavadi - odlomi košček domačega črnega kruha, da bi naredila grižljaj ali dva, preden bo spila kupico domačega vina, ki ji ga z vso pozornostjo natoči naš oče. Ponosna je nanj, na njegovo pridno ženo in na petero nadebudnih otrok, ki jo obkrožajo kakor venec cvetja. Nikoli ni prinesla daril, ker je bila revna, a za nas je bila ona sama neizmerno dragoceno darilo, nepopisna sreča.
Stekel je običajen pogovor. Besede so mi božale dušo kakor glasba. Čisto navadne besede: o vremenu, o kmečkem delu, o vsakdanjih skrbeh. Toda takrat so se ljudje, ki so se imeli radi, pogovarjali drugače. V besedah je bil nekakšen mir, nekakšna resnica o življenju, ki je združevala, obljubljala...
Mati je skrbno pripravljala nedeljsko kosilo. Vsi smo se ga veselili, tudi naša draga stara mama. Goveja juha in meso je pomenilo v tistih časih pravo razkošje. Privoščil sem ji, da je bila del nas, da se je tudi sama veselila tega nedeljskega obiska.
Po kosilu, ko se je vse umirilo, smo posedli pred hišo. Pogovor je tekel dalje - o naši preteklosti, o naši prihodnosti. Potem jo je moja mati, kakor s kakšnim obrednim vzdušjem, povabila, da sta si ogledali njive, vrt, hlev. Zdelo se mi je, da je bil to vedno neki blagoslovljen, slovesen trenutek, ki je natančno označeval bistvo ljudi. Oče se je norčeval, da se žena samo hvali, kako ima na njivi lepe pridelke, in vsi smo se muzali in smejali. V resnici pa je vse to početje pomenilo življenjsko radost, nekakšno zaupanje in pripadnost.
Ko se je sonce začelo počasi spuščati proti obzorju in je nedelja izzvenela v blag odmev spominov, se je stara mati Marija poslovila. Zdelo se mi je strašno, da bo morala pešačiti eno uro do doma, toda na njenem obrazu je bilo isto, kar je bilo v mojem srcu - sreča.
Odhajala je s počasnim, trdnim korakom. Gledal sem za njo hvaležen Bogu za veliko prgišče iskrene ljubezni. Obljubila je, da bo spet prišla. Še prej pa jo obiščemo mi. Tam na hribu med gozdovi so na jasi zorele tiste nepopisno sladke temne češnje, ki so se kar topile v ustih. Kako malo je potrebno za resnično srečo. Samo otroška duša!..

Stanislav, (zgodbe) Ognjišče (2007) 05, str. 55.