Peš poti na Brezje

Brezje. Veliko vasi in naselij v Sloveniji nosi to ime. Večina pa nas ob tem imenu najprej pomisli na tiste Brezje tam na Gorenjskem, ki nas Slovence doma in po svetu povezujejo bolj kot kateri koli kraj. Moji prvi spomini, povezani s tem imenom, se začno z vožnjo v prenatrpanem vagonu z lesenimi klopmi, na katerih so sedeli le starejši, vsi drugi pa smo bili veseli, če smo stali na obeh nogah. Tega gnetenja in prerivanja nas je po neskončnih urah, vsaj meni se je tako zdelo, odrešil železničarjev glasni klic: »Otoče!« Tedaj se nas je večina usula z vlaka, da je odpeljal naprej skoraj prazen. Dolga kolona romarjev se je nato peš napotila proti Brezjam. Ne vem, kako dolgo smo hodili, a za moje kratke noge kar ni hotelo biti konca. Končno! Mogočna cerkev in glasno, slovesno pritrkavanje.
V cerkvi se je gneča ponovila. Pravzaprav je bilo še hujše, saj se je pridružila neznosna vročina in sem se bal, da mi bo zmanjkalo zraka. Vse hudo je blažilo očetovo naročje in poslušanje glasnega prepevanja množice, ki je preglasilo celo mogočno donenje orgel. Z bratom sva kar nekajkrat vprašala, kdaj bo konec maše. »Kmalu,« sta odgovarjala starša, a je ostalo le pri besedah. Končno so orgle utihnile, množica pa se ni začela razhajati, ampak glasno moliti, da so besede odmevale od sten. Počasi smo se začeli pomikati proti stranskemu oltarju. »Tam bosta videla sliko Marije, naše skupne mame,« je povedala mama. Tega sicer nisem čisto razumel, sta mi bila pa njena milina in skrivnosten nasmeh zelo domača. Kot da je prava mama. Pridružili smo se dolgi vrsti, ki je drsala po kolenih okrog oltarja, nato pa – sam nisem mogel verjeti, da je res – skozi stranska vrata cerkve. Tudi zunaj je bilo povsod polno ljudi, pa smo le našli del proste klopi na nekoliko dvignjenem prostoru, kjer smo se lotili skromne malice, nato pa smo se med prvimi odpravili na pot proti železniški postaji. Počakali smo na vlak in se, zopet v nabito polnem vagonu, odpeljali proti domu.
Mama je nama z bratom, ko sva hodila v zadnje razrede osnovne šole, kar nekajkrat povedala, da bi šla rada peš na Brezje. Tako se je namreč zaobljubila zaradi bratovih težav z ušesi. Kot dojenček je imel več hudih vnetij srednjega ušesa, ker pa v času vojne ni bil deležen ustreznega zdravljenja, je imel pogosto hude bolečine. Ko mama v nekem trenutku ni našla rešitve v zdravstvu, se je zaobljubila, da bo šla peš na Brezje, če se bo stanje izboljšalo. In se je. Ko je zvedela, da bi se nam pridružila tudi soseda, ki bi šla Marijo prosit za srečen zakon svoje hčerke, smo krenili na pot. Zgodaj dopoldne. Ljudje so nas zvedavo opazovali, pa tudi spraševali, kam smo namenjeni. Kmalu smo začeli hoditi po meni neznanih krajih, ki so nama z bratom pritegnili pozornost in nama krajšali čas. Sicer pa sva hodila lažje kot mama in soseda. Popoldne nas je začela utrujati vročina, zato smo se razveselili zbirajočih se oblakov. Proti večeru je najprej rahlo zarosilo, nato pa je začelo močno deževati, da niso pomagali ne dežniki ne vetrovke. Rinili smo naprej, samo naprej, premočeni do kože. S trdo nočjo smo končno prišli do cerkve in se zatekli v Marijino zavetišče. Stali smo tam pod korom in kar nismo mogli verjeti, da smo rešeni neusmiljenega dežja. Teklo je od nas, da se je pod nami nabrala velika luža. Ne vem, koliko časa smo stali tam, ko nas je opazil starejši brat frančiškan. Da se ne bomo prehladili, je rekel, in z roko pokazal, naj gremo za njim. Hodili smo po nekih hodnikih, dokler ni odprl vrat velike kuhinje, iz katere nas je objela toplota, kakršne že nekaj časa nismo občutili. Vsak naj najde primeren prostor, kjer se bo lahko posušil, spočil in naspal, nam je dejal in odšel. Kakšna sreča in bogastvo! Tako tople, enkratne noči še nisem doživel. Tista kuhinja z velikimi štedilniki na drva, ki jih verjetno ni več, je zame še vedno del brezjanskih čudežev.
Morda sva z bratom tako navdušeno pripovedovala o našem romanju, da smo se že prvo leto, ko nas je novi župnik zbral pri srednješolskem verouku, odločili, da bomo tudi mi poromali peš na Brezje. Izpred domače cerkve. Tudi župnik je šel z nami, čeprav ni bil ravno mlad niti vajen pešačenja. Še sedaj občudujem njegovo odločitev. Neko posebno vzdušje je prinašala njegova prisotnost. Zmolili smo kar nekaj rožnih vencev po raznih namenih. V Kranju smo posedli po klopeh na avtobusni postaji. Mimo so na motorjih pripeljali miličniki. Kam gremo, zakaj peš in zakaj ponoči, so spraševali. Odgovarjali smo, kot smo vedeli in znali. Da to sicer ni nič nezakonitega, so dejali, lahko pa bi s tem kalili nočni mir in red, kar pa je kaznivo. Iz zadrege nas je rešila najzgovornejša med nami, ki jih je vprašala, če lahko na Brezjah Marijo prosimo tudi zanje. Brez besed so se odpeljali naprej.
Zadnji klančki so postali klanci, dolgi in naporni. Kljub mladosti smo občutili utrujenost in bolečine v nogah. Župniku je vsak korak povzročal bolečine, kar smo razbrali z njegovega obraza, pa se ni pritoževal. Najprej ga je gnala samo volja in ljubezen do nas. Zdelo se nam je, da je tudi sveto mašo daroval drugače kot sicer. Bolj zbrano in doživeto. Pa smo vseeno nekateri del maše prespali. Naslednji dan naju je mama, ko je prišla od maše, spraševala, kaj se je dogodilo župniku, da se je komaj premikal, ko je šel k oltarju. Da so njegovi podplati en sam žulj, sem ji povedal.
Naslednje leto se nam ni več pridružil. Razumeli smo ga. Sami smo zato poskrbeli, da je peš pot na Brezje ostala romanje. Vsak je hodil s svojim namenom, običajno pa smo izbrali tudi skupni namen našega pešačenja k Mariji. Ustavljali smo se pri vsakem znamenju ob poti in pri večini zmolili desetko. Ob neki kapelici smo doživeli, da se nam je za nepozabno doživetje zahvalil domačin, ki nas je neopazno spremljal za vogalom hiše. Ta romanja so postala ena od naših različnih dejavnosti in vsako leto smo komaj čakali začetek poletja, da smo odšli na romanje. Tako je bilo iz leta v leto, dokler nismo prerasli šolskih in veroučnih klopi in se začeli izgubljati po različnih zaposlitvah in službah.
Na Brezje se nisem peš odpravil nikoli več, čeprav so romali tudi v moji novi, sosednji župniji. Na pot se je nekega leta odpravil tudi del naše zakonske skupine, pa sem prevzel vlogo povezovalnega člena, ki je skupino spremljal z avtom. Se pa vsako leto pridružimo romarjem ob prihodu na Brezje, da jih podpremo s svojo prisotnostjo in okrepčilom in smo nato skupaj pri romarski maši. To je, vsaj zame, neko podoživljanje nekdanjih občutij.
Letos so se podali na romanje pešci, kolesarji in tekači. Pretekli so točno razdaljo maratona. Župnik je v šali dejal, da so našo župnijsko cerkev pred več kot sto leti postavili prav glede na oddaljenost od brezjanske bazilike.
Nekaj novega je prišlo v moja doživljanja pešačenja na Brezje, ko že nekaj let, tako mimogrede, spremljam in občudujem vztrajnost mladega fanta. Zdravje mu ni najbolj naklonjeno in mu daljša hoja dela nemalo težav. Ampak volja in želja priti peš na Brezje sta bila vsako leto močnejša. Videti njegov zadovoljni nasmeh ob prihodu na cilj je nepozabno. Vedno znova, iz leta v leto, se odpravlja na pot. Da pride na cilj. Da se mu zopet zgodi majhen čudež, ko je volja močnejša kot narava.
Koliko je neznanih, majhnih, očem nevidnih čudežev, ki se dogajajo tam pod Marijinim varstvom.

JARC Janko-Smiljan (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 5, str. 21-22.