Srečanja

Pomlad je okrasila naravo z najlepšim, kar ji je podaril Stvarnik. Zvončki so že odcveteli, toda po tratah je že bilo na tisoče raznobarvnih cvetlic. Tudi sadno drevje je že odpiralo svoje cvetove in bukve so se odele v mlado nežno zeleno ogrinjalo.
Pihljal je nežen vetrič od morja in sonce je sijalo tako prijazno, da se je Betki zdelo, da ne more in ne sme ostati med štirimi stenami. Bila je sobota, ko ji ni bilo treba iti na delo. »Če sem že ves teden zaprta, mi danes tega res ni treba!«
Počasi je šla iz mesta in se kmalu znašla na stezi med cvetočim drevjem. Kamorkoli se je ozrla, povsod je bila ena sama lepota, ena sama cvetoča pomlad! Tudi v mojem srcu je, je pomislila Betka. Vanj se je prikradel Rudi, eden njenih sodelavcev, zato je zdaj nemirno in razdvojeno. »Saj je dober fant, ne morem reči, da ni,« je razmišljala. »Do mene in do vseh deklet v pisarni je spoštljiv, nikoli še nisem slišala nespodobne besede iz njegovih ust. Opazila sem, da sem mu všeč in tudi on je meni všeč, vendar pa to svojo ljubezen skrivam: zlasti on ne sme zvedeti zanjo!«
Betka je namreč vedela, da Rudi izhaja iz take družine, da ni imel krščanske vzgoje. Njegovi starši ne hodijo v cerkev in Rudija niti krstiti niso dali. Ona je imela to srečo, da se je rodila v verni družini. Ob nedeljah in praznikih redno vsi hodijo k maši. Imela je občutek, da je med njim in njo velik prepad, ki ga nikoli ne bosta mogla premagati. »Zakaj mora biti na tem svetu tako?« se je spraševala.
»Tako hitro hodiš, da sem te komaj ujel!« je zaslišala za sabo. Ozrla se je in ga zagledala - Rudi je bil! »Veš, upal sem, da boš morda v tem čudovitem vremenu šla na sprehod in te bom našel, ker vem, kako imaš rada naravo. Jaz sem nameraval iti na sprehod že bolj zgodaj, pa sem imel razne opravke. Pa tudi ti nisi najbolj zgodnja?«
»Res je! V cerkvi sem se zadržala.«
»V cerkvi si bila? Pa saj danes ni praznik, kako to?«
»Čutila sem potrebo po srečanju z Njim.«
»S kom?«
»Z Bogom, z Jezusom sem se srečala!«
»A ja! Slišal sem, da mu nekateri pravijo tudi Kristus. Jaz ga nisem še nikoli srečal... Bi mi kaj povedala o tem tvojem srečanju? Glej, tam je podrto deblo, sediva, da se bova lažje pogovorila.«
Sprva je njegovo povabilo mislila odkloniti, potem pa je molče sedla. Ko sta že sedela, je Rudi začel: »Praviš, da si srečala Kristusa, ki ga morda niti nisi videla, jaz pa sem imel danes drugačna srečanja. Upal sem, da pridem sem bolj zgodaj, pa so me zadržali nepredvideni dogodki ali kako naj to imenujem.«
»Kaj se ti je zgodilo?«
»Stanujem v četrtem nadstropju in ko sem se odpravljal od doma ter prišel do tretjega nadstropja, sem tam zagledal starega Matjaža. Živi sam, ker mu je pred nekaj meseci umrla žena. Imel sem občutek, da si ne upa iti po stopnicah. Vprašal sem ga, kam bi rad šel, pa mi je povedal, da bi moral iti po kruh, a se boji stopnic. 'Veš, Rudi, bojim se, da bi padel. Ko bi premagal stopnice, bi že počasi prišel do trgovine, nazaj po stopnicah pa bi šlo lažje.' Že sem mu hotel pomagati, da bi šel po stopnicah, pa sem se premislil in mu dejal: 'Čujte, Matjaž, najbolje bo, da vam kar jaz skočim po kruh. Počakajte me tukaj, saj bom hitro nazaj! Koliko ga potrebujete in kakšnega?' Prinesel sem mu ga in niti nisem poslušal njegove zahvale, saj se mi je mudilo. Ko sem hotel čez cesto, je zasvetila rdeča in moral sem počakati. Ob meni se je znašel tudi stari Jaka iz sosednjega bloka. 'Saj bo kmalu zelena,' sem mu dejal, da sem pač nekaj rekel. 'Ja, že dvakrat je bila, a si kar ne upam čez, ne vem, če bi prišel dovolj hitro, noge me bolijo.' Pomagal sem mu, kaj pa drugega! In potem sem mu pomagal tudi priti v stanovanje. Pohitel sem, da nadoknadim izgubljeno. Toda danes se me je držala smola! Komaj sem prehodil dobrih sto metrov, sem zagledal, da je avto zbil dečka, ki je neprevidno stekel na cesto. Pobral sem ga in ga odnesel na zelenico ter ga tolažil do prihoda rešilca. Na srečo je bil deček bolj prestrašen kot pa poškodovan. Kar precej sem se zamudil - pa morda je bilo tako še bolje!«
»Zakaj tako misliš?«
»No, najbrž se danes ne bi srečala, če bi bil bolj zgoden... Ti si šla na srečanje s Kristusom, jaz nisem imel te sreče...«
Betka se je zamislila in šele čez nekaj časa odgovorila: »Rudi, mislim, da si imel to srečo, čeprav misliš drugače. Srečal si ga - in celo trikrat!«
»Ne razumem te.«
»Rudi, Jezus je rekel: 'Kar boste dobrega storili kateremu od teh malih, ubogih, trpečih in zapuščenih, boste storili meni.' Trikrat si storil dobro delo, preden si utegnil iti na sprehod. Trikrat si to pomladno jutro srečal Kristusa. V tistih ljudeh, ki si jim pomagal!«
»Še vedno ne razumem...«
»V vsako človeško srce je Bog položil tudi dobroto. Včasih se komu zdi, da ta dar v njem spi, toda ob svojem času se prebudi, in spodbuja človeka k dobrim delom.«
Njuni roki sta se našli... Rudi je čez nekaj časa dejal: »Betka, jutri je nedelja in ti boš šla v cerkev.«
»Seveda bom šla, kot zmerom.«
»Nekaj bi te prosil: ali bi smel iti s teboj? Rada bi nekoč srečal Jezusa tudi tam!«
3 z 4
Čez leto dni se je njegova želja izpolnila in tedaj je rekel Betki: »Veliko ti dolgujem. Bojim se, da nikoli ne bom mogel povrniti tega, kar si dobrega storila zame. Največ bi lahko storil, če bi bil vedno ob tebi kot tvoj mož... Kaj praviš?«
»In jaz bi najlaže skrbela zate, če postanem tvoja žena!« je odvrnila veselo.p

ŠKUFCA, Angelca (zgodbe). Ognjišče, 2008, leto 44, št. 5, str. 57-58.