Kresni večer

Sonce je utonilo za hribe in dan se je prevešal v večer. Po hodnikih doma upokojencev je postajalo vse bolj mirno. Le nekaj stanovalcev je sedelo v dnevnem prostoru in spremljalo televizijska poročila. Ostali so se odpravljali k počitku.
Nenadoma je po hodniku prihitela receptorka in mi povedala: »Oba gospoda iz sobe 5 sta po večerji odšla iz stavbe. Rekla sta, da bosta šla le na kratek sprehod po okolici. Vendar ju še ni nazaj, čeprav se bo kmalu stemnilo.«
Bila sem zelo začudena nad dejanjem omenjenih možakarjev, saj sta se po večerji običajno odpravila v sobo. Le kako, da sta danes šla na sprehod? Večer je bil res že skoraj poletno topel in prijeten, toda … V glavi so se mi pričela porajati vprašanja, ki so me spravljala v tesnobo. Skrbelo me je, da se jima je zgodila kakšna neprijetnost ali da sta se poškodovala. Tolažila sem se, da bi v takem primeru naključni mimoidoči zagotovo pomagali in o tem obvestili tudi našo ustanovo.
Z dogajanjem sem seznanila še ostale sodelavce. Pričeli smo z iskanjem v bližnji okolici stavbe. Vsi zaposleni na oddelku smo si postavljali vedno ista vprašanja o pogrešanih možeh. Odgovora nanje ni bilo. Mešanica strahu in obupa se je naselila v nas. »Morebiti sta šla na kozarček?« je ugotavljala sodelavka. Telefonski pogovor z natakarjem v najbližjem bifeju je ovrgel njeno trditev. Misel, da bi poklicali sorodnike, se je zdela brez smisla, saj nihče od njih ni živel v neposredni bližini doma.
Nisem zdržala v zaprtem prostoru. Stopila sem na enega od balkonov. Dan se je prevesil v večer. Prižgale so se mestne svetilke in promet je postajal vse redkejši. Tiho sem pričela prositi angele varuhe, naj pomagajo, da bi se vse srečno končalo.
Čez čas sem ju zagledala. Počasi sta korakala čez most. Oba sta pri hoji uporabljala po eno palico. V prosti roki pasta nosila vsak svoj šopek ivanjščic.
»Prihajata!« sem zaklicala ostalim.
Kmalu sta oba moža prispela na oddelek. Bila sta dobre volje, kot že dolgo ne.
»Ja, kam sta pa šla? Skrbelo nas je za vaju!« smo ju spraševali vsevprek.
»Po rože sva šla! Nocoj je vendar kresni večer,« je rekel prvi. »Saj bi nama Janez Krstnik zameril, če mu ne bi postlala,« je rekel drugi. »Ampak po ivanjščice sva morala iti daleč, saj ne rastejo na asfaltu. Zato sva pozna!«
»Samo da sta se vrnila! Ampak drugič le povejta, če se kam odpravita!« sem ju opomnila.
»Sestra, dal vam bom nekaj rož. Vi jih niste uspeli nabrati, ker ste v službi.« V rokah se mi je znašel majhen šopek belih cvetlic. Prav tako sta obdarila tudi ostale uslužbence.
Ko sta moža odšla v svojo sobo, me je sodelavka vprašala, kaj pomeni postlati nekemu Janezu. Še nikoli ni slišala o tem. Razložila sem ji, da je to lepa navada, ki so jo gojili že naši predniki. Pred večerom, ki ga imenujemo kresni večer, je treba nabrati šopek ivanjščic, kresničevja in drugih podobnih rož. Cvetje se položi pod mizo v dnevnem prostoru v čast svetemu Janezu Krstniku. Pripoved sem nadaljevala tako, kot sem jo poznala že iz otroštva in sicer, da na to noč svetnik hodi skozi vasi in mesta. Kjer vidi rože, za trenutek počiva in rože blagoslovi.
Sodelavka je mojo pripoved označila kot lepo pravljico.
Srečna, da se je zgodba z obema stanovalcema doma končala brez zapletov, sem se odpeljala proti domu. Kresna noč je bila čudovito lepa. Na nebu je žarelo na tisoče malih svetov. Ko sem po vijugasti cesti prispela na planoto, sem v daljavi uzrla enega od dogorevajočih kresov.
S podarjenim šopkom sem stopila v kuhinjo. Mož je začudeno pogledal že nekoliko ovenele bele cvetove in dejal: »Pa saj sem ti zjutraj rekel, da bom jaz postlal svetemu Janezu, saj boš ti prišla pozno domov!«
Povedala sem mu celotno zgodbo, ki je zaznamovala delovno popoldne. Majhen šopek pa sem dodala cvetju, nabranemu v čast svetniku, ki goduje na dan po kresni noči.

HVALA, Irena (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 6, str. 85.