K Mariji Snežni po dež

Tiste čase, ko so bili ljudje odvisni samo od svoje zemlje, je bilo težko preživeti, če so bile letine slabe. Ljudje so bili močno povezani z naravo in po njej s Stvarnikom in v stiskah in težavah so se k njemu zatekali v zaupni molitvi.
Tudi v našo sicer rodovitno dolino je prišlo leto, ko so se vse zapornice neba zaprle in zemlje ni orosila niti jutranja rosa. Rastline so venele in umirale, ljudje so morali iti po vodo zase in za živino daleč, v globine kraških jam. Zajemanje vode v jamah je bilo naporno in nevarno delo: hoja po ozki in spolzki stezi, ob revni svetlobi s škafom polnim vode, preden so napolnili sod, ki je bil hitro prazen, če je bilo pri hiši več glav živine in številna družina.
Tisto leto se je pred pustom sosedov Blaž oženil z Urško iz sosednje vasi. Bila je prijazno dekle, Blaževo mamo pa je motilo in žalostilo to, da ni bila verna.
Spomladi so v lepem vremenu obdelali njive, ki so obetale dobro letino, toda sredi najbolj bujne rasti se je zemlja začela sušiti. Ljudje so s strahom gledali, kako se pod vročim soncem zeleni travniki spreminjajo v rjave zaplate. Rastline so se zvijale k tlom, celo drevje se je začelo sušiti. Sonce pa je bilo vsak dan močnejše, pripeka je dušila ljudi in živali.
»K Mariji Snežni na Hrib moramo iti po dež, kot so hodili naši verni predniki,« so sklenili prebivalci doline.
Blaževa mati je prosila Urško: »Jutri bo šla fara v procesiji na Hrib k Mariji Snežni po dež. Zelo rada bi šla zraven, pa mi zdravje ne dopušča. Ali bi šla s procesijo ti namesto mene?«
»Nima smisla tratiti čas za to!« jo je zavrnila Urška.
»Prosim te, pojdi. Boš videla, da boste prišli domov mokri. Vedno smo prišli od Marije Snežne domov z dežjem,« je rekla mati.
»Ha, ha, to pa je vic stoletja!« se je zasmejala Urška. »Bom pa šla. Rada bi videla ta čudež in Marijo Snežno z dežjem!«
»Ne pozabi vzeti s seboj dežnik,« ji je priporočila mati.
»Pa kaj še! Da se mi bo smejala vsa fara. V tej suši in vročini vlačiti s seboj dežnik.«
»Nihče se ti ne bo smejal, vsi starejši bodo imeli dežnike,« je še rekla mati, vesela, da bo šel vsaj eden od njihove hiše prosit za dež, saj Blaž tudi ni mogel iti, ker je imel prav tisti dan nujen opravek v mestu.

***
V zgodnjem jutru so se ljudje zbrali pri farni cerkvi. Ko se je iz zvonika oglasila prošnja pesem zvonov in cingljanje zvončka spredaj, so se zvrstili v dolgo procesijo. Na čelu je šel fant z visoko dvignjenim križem, za njim možje in fantje ter dekleta in žene. Pevci so začeli: Marija, k tebi, uboge reve, mi zapuščeni vpijemo. Objokani otroci Eve, v dolini solz vzdihujemo … Pesem se je od njih širila, postajala je vse glasnejša, vsak je povzdignil glas v prošnji k Mariji. Pot je bila dolga – poldrugo uro hoje. Sprva so hodili po izsušeni zemlji, nato skozi gozd. Pot je postajala vedno bolj strma. Ljudje pa so ves čas vdano molili in milo prepevali Marijine pesmi v eni sami prošnji Bogu za prepotrebni dež.
Farni zvon se že dolgo ni več slišal, kmalu pa jih je pozdravil zvon z vrh Hriba, kjer je bil cilj njihove procesije – cerkev Marije Snežne. Marsikatero oko se je orosilo, ko so prestopili izlizani kamniti prag in zagledali Marijin kip na zlatem oltarju. Klečali so pred Marijo, darovali sveto mašo, ubrano peli litanije vseh svetnikov. Vse v prošnji: »Mati Božja, prosi za nas! Gospod, usmili se nas! Izkaži nam milost in pošlji nam dež!«
Ko so šli na pot v procesiji, ni bilo na nebu niti oblačka, vse živo je vzdihovalo po vodi in ohladitvi. Spomnili so se, kako je po več kot treh letih suše prerok Elija molil in nebo je dalo dež.
Trkali so se na prsi, trkali so na Marijino materinsko srce, trkali na vrata Božjega usmiljenja. Med mašo so strmeli v Marijo s solzami v očeh in z velikim zaupanjem v njeno pomoč.
Še preden so zapustili cerkev, so se na nebu pojavili prvi oblaki, od daleč se je slišalo grmenje, ki je prihajalo vedno bliže. Niso še bili na pol poti proti domu, ko se je nebo odprlo in začele so padati težke kaplje. Marsikatero oko, ki je bilo prej rosno od strahu za prihodnost, se je zdaj zarosilo od sreče. »Uslišani smo! Rešeni smo!«
Deževalo je ves dan in vso noč. Zemlja se je napojila, rastline so dvignile svoja stebla, ljudi je prevzelo veliko veselje in hvaležnost. Sklenili so, da bodo v zahvalo za uslišanje čim prej v procesiji poromali k Mariji Snežni.
Ko je Urška vsa mokra, a vesela in vsa iz sebe prišla domov, je rekla materi: »Nekaj pa je res v tej veri, česar do zdaj nisem razumela in v kar nisem verjela. To, kar sem danes doživela, je bil čudež. Marija je res velika priprošnjica pri Bogu.«
Od tistega dne, ko se je zgodil čudež z dežjem, je Urška redno hodila k maši, pridružila se je družinski molitvi in s svojim lepim glasom je navdušeno pela na koru.
Vsako leto je romala k Mariji Snežni na Hrib. Prišla je vojna vihra, ki je vzela mnogo življenj in porušila številne cerkve. Tudi cerkev Marije Snežne na Hribu je bila porušena. Urška se je večkrat spraševala, kaj se je zgodilo z ljubljenim kipom Marije Snežne. Njeno podobo je nosila v svojem srcu in se ji v stiskah in težavah zaupno priporočala.

HELI (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 6, str. 85.