Šemar

Kraju smo rekli Šemar. Od kod to ime, mi ni znano. Prav gotovo pa nima nobene zveze s kakšnim smešnim ali šemastim dogodkom. Kraj je v bistvu travnik, kjer je mrgolelo muh in komarjev in drugih nadležnih živalic, ki so svoj dom našle prav tam. Sta pa v Šemarju izpod hriba curljala dva studenčka z bistro vodo – vedno hladno studenčnico.
V Šemar smo gonili napajat živino in k manjšemu izviru smo hodili po vodo. Nikjer ni bila tako čista in hladna kot tam! Po vodo sem ponavadi stekla zvečer s staro, že malo obtolčeno rdečo kanglico s pokrovčkom na vrhu.
Moja babica je tisti čas hudo bolna obležala. Bila je pozna pomlad, ob potoku na koncu vasi so že odcvetele živo rumene kalužnice in vse okrog je poganjalo grmičevje in trnje. Vsa bolna in nesrečna si je takrat zaželela hladne vode s Šemarja, studenčnico, ki jo je imela v mislih in spominu še od mladih let.
Odkar smo tudi v naši vasi dobili vodovod, po vodo za pitje tja nismo več hodili. V prepričanju, da je voda, ki teče po ceveh, boljša in več vredna, smo take studence in napajališča kar odpisali. Živina je pila iz napajalnikov, ven smo jo gonili le na pašo.
Babica pa je kljub temu vztrajala, da voda, ki teče po ceveh, ni tista prava. Ni tako čista, tako hladna in zdrava!
Pa sem jo ubogala in hodila po studenčnico vsak dan v Šemar.
Babico sem imela zelo rada. Vsak dan mi je pripovedovala poveste, tako je rekla svojim zgodbam, ki jih je slišala doma. Hiša, v kateri je bila rojena, je stala na samem, na hribu vrh travnika, obdanega z visokimi smrekami. Dolgi zimski večeri so vso družino zbrali okoli krušne peči in tam so nastajale zgodbe o dobrih ženah, o velikanih gozdov in skalovja v Jelovici, o revnih pastirčkih in pestrnah, o pomladih, polnih upanja na dobro letino, o molitvah za obvarovanje doma in hleva ter živine. O vsem dobrem, ki vedno premaga zlo in strah …
In vse te zgodbe so se me zelo prijele, zarezale so se mi v glavo in v zmedeno in hrepenečo otroško dušo.
Veliko tega me je spremljalo tudi na poti v Šemar in me plašilo. Ob poti sem tu in tam videla močerada, malega črnega kuščarja z velikimi rumenimi progami – natanko tak je bil v babičinih povestah. Pisan, črn z rumenimi progami ob straneh in zelo strupen. Vsako srečanje s psom, vsak dotik njegovega smrčka je bil usoden.
Tekla sem po ozki, kamniti poti navzdol in preskakovala kamenje, da je pokrovček moje kanglice kar pel. Poplesaval je sem in tja, prav strašljivo je bilo.
Kmalu sem zagledala veliko betonsko korito, kamor smo gonili živino. Bilo je tisti čas eno redkih napajališč.
Nedaleč stran pa je izpod skale tekel studenček. Ozka pločevinasta cev je bila napeljana tam in nad tisto cevjo, nad tisto cevko je bil zvit košček vrbovine, da je bila voda čim bolj naravna in čista.
Če sem hotela priti do tja, pa sem morala stopiti še malo dlje v razraščen gozd.
Bilo je vedno bolj temno. Pozen večer je že bil, zdelo se mi je, kot da nebo leze nekam k tlom, naravnost name. Končno sem le zagledala studenček, stopila sem zraven in pod ozek, tanek curek podstavila kanglico.
Zapelo je v hladen in trd pozno pomladanski večer in v moji glavi tudi. Stisnila sem ustnice in vsa prestrašena zamrmrala molitev. Vedno bolj naglas.
»Sveti angel, varuh moj,
bodi vedno ti z menoj,
stoj mi noč in dan ob strani,
vsega hudega me brani!«
in tako do konca. Ko sem spet pogledala navzgor, v vrhove dreves, mi je red oči prišla podoba z moje stare frčade na vrhu. Na steni tam je bila slika. Na sliki dva bosonoga otroka stopata čez nevarno deročo vodo po leseni brvi. Brv je že zelo stara, veliko desk je že zlomljenih, onadva pa vseeno stopata čez. Ni ju strah! Nad njima lebdi angel z velikimi perutmi in ju spremlja.«Bo tudi mene spremlja angel, če ga prosim?« pomislim tresočih rok in ust. »Seveda me bo, samo naprej moram!«
In res stopam naprej s svojo kanglico, manj me je strah in kar naenkrat vse postane boljše in lepše.
»Prinesla bom to vodo! Bom!« si rečem naglas.
In res je bilo tako!
Prinesla sem vodo in babica jo je v dolgih, hlastnih požirkih spila. Kljub temu pa je kmalu zatem za vedno odšla od nas …
V mojem spominu pa ostaja vse to kot zvezda na nebu. Nekaj lepega in nekaj dobrega!

ŠKRINJAR, Polona. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 7, str. 29.