Zapletena pota

Po nekajdnevni odsotnosti se vračava domov. Še kakšna ura vožnje je pred nama. Žena pokliče hčerko, ki ji pove, da se v teh dneh ni zgodilo nič posebnega, nato pa malo počaka. »Očijev učenec Janez je včeraj umrl. Pogreb bo čez dva dni.«
Vožnja se mi je spremenila v eno samo spominjanje. Istočasno sva prišla v dijaški dom: Janez kot učenec, jaz kot vzgojitelj. Dodelili so mi zanimivo skupino dijakov prvih letnikov z dveh tehniških šol. Vzel sem jih za svoje, tako kot jih lahko samo pedagog v prvem letu svojega dela. Janez ni po ničemer izstopal, le bolj umirjen je bil in za učenje je porabil več časa kot njegovi sošolci iz razreda. Poznalo se mu je, da je prinesel iz osnovne šole pri nekaterih predmetih manj predznanja kot ostali. Prve mesece se to še ni tako poznalo, bolj pa, ko so se bližali zadnji meseci, vedno več težav je imel. Bal se je, da mu razreda ne bo uspelo končati, saj mu je pri kar treh predmetih grozila negativna ocena.
»Kaj naj naredim?« me je obupan spraševal. Da naj opusti angleščino, sem mu svetoval, pri kateri je imel v glavnem samo negativne ocene, in naj se uči matematiko in fiziko. Vsaj en predmet mu bo tako lažje uspelo spraviti na dvojko in bo razred izdelal z dvema popravnima izpitoma. Poslušal me je in se trudil po svojih močeh. Toda zadnji dan pouka je prišel iz šole popolnoma obupan. »Padel sem! Pri vseh treh predmetih.«
Napačno sem mu svetoval, me je zabolelo. Morda bi mu pri angleščini uspelo, sem si očital in se čutil odgovornega in krivega za njegov neuspeh. Še bolj pa me je prizadelo, ko je povedal, da razreda ne bo ponavljal. Tako so se odločili doma. Dvignil je že napisano prijavnico za bivanje v domu za naslednje šolsko leto. Zadelo me je, kot da bi padel sam.
Jeseni se je nekaj dni po začetku šolskega leta oglasil v dijaškem domu.
»Doma smo sklenili, da ne bom šel v poklicno šolo, ampak naj ponavljam razred. V šoli sem že vse uredil. Mislil sem, če bi me lahko sprejeli v dom.«
»Saj veš …,« sem začel. – »Vem,« je potrto dejal. – »Sporočil ti bom,« sem brez upanja dejal.
Oba sva vedela, da smo tista leta vsako jesen zaradi prezasedenosti odklonili vsaj petdeset prošenj in da zato ponavljalcev nismo sprejemali. Vseeno sem stopil do ravnatelja. »Niti slučajno!« je bil kratek. Pogovor s predstojnikom sem začel bolj osebno in mu povedal, da sem za njegov neuspeh kriv tudi sam. Kar nekaj časa je premišljeval. »Če kje najdeš mesto zanj, pa naj pride,« me je presenetil.
Še sam ne vem, kje smo našli prost kotiček. Čez dva dni je Janez prišel. Vključen je bil v drugo vzgojno skupino, že naslednja leta pa sva bila zopet skupaj. S šolo mi imel več težav. Celo nasprotno. Vključevati se je začel v različne dejavnosti, začel je igrati v dramski skupini in pomagal ustanoviti domski radio. Ko je bil v tretjem letniku, me je presenetil z ugotovitvijo, da je bilo verjetno zanj bolje, da je prvo leto ponavljal. V novem razredu na šoli in vzgojni skupini je sproščeno zaživel, kar mu prvo leto ni bilo dano, saj so mu sošolci vseskozi vcepljali občutek manjvrednosti. Nekoliko mi je odleglo. Po štirih letih je uspešno končal srednjo šolo, se zaposlil in poročil in ob delu končal še fakulteto. Tako kot se je vključeval v življenje v dijaškem domu na različnih področjih, je postal kmalu nepogrešljiv tudi v podjetju in domačem kraju.
Po nekaj letih sva se v stolnici pri maši za domovino usedla v isto klop. Najprej nekaj presenečenja, nato iskren stisk rok, ki je povedal vse. Po maši sva na dolgo obujala spomine. Da se bova še srečala, sva si dejala. Nisva postala ravno prijatelja, zagotovo pa dobra znanca. Presenetil me je, ko sva bila z ženo povabljena na praznovanje njegove petdesetletnice, čez kakšno leto pa sva skupaj pripravila predavanje v nekem dijaškem domu o najinih pogledih na življenje in delo v teh ustanovah.
Ko sem pripravljal zbornik ob obletnici našega dijaškega doma, sem ga poprosil, naj napiše svoje spomine na leta, preživeta pod našo streho. Presenečen sem prebral: “Največ težav mi je povzročala angleščina, pa tudi z matematiko ni bilo dosti bolje. Vzgojitelj mi je znal dajati poguma in proti koncu prvega letnika je kazalo, da bom zvozil z enim ali največ dvema popravnima izpitoma iz omenjenih predmetov, a na moje veliko presenečenje je bila v spričevalu zapisana enica tudi pri fiziki, kar je pomenilo, da sem brezpogojno pogrnil. Čez nekaj let mi je profesor matematike priznal, da sem padel zato, ker je nekdo pač moral; razred pa je bil tako dober, da drugega kandidata ni bilo. To bi lahko bil usoden trenutek mojega življenja.”
Ko sem to prebral, je neki slab občutek izpred mnogih let padel z mene.
Pred dobrima dvema letoma mi je po telefonu povedal, da piše knjigo, v kateri opisuje svojo razgibano življenjsko pot in tudi, da so mu po dveh premaganih rakih odkrili še tretjega. To mi je pripovedoval tako sproščeno, da bi, če ga ne bi dobro poznal, mislil, da pretirava. Tako kot prva dva bo premagal tudi tega, je takoj pristavil. Da pa me kliče, ker bi me rad prosil za nekaj slik, ki so povezane z njegovim življenjem v dijaškem domu in bi jih vključil v svojo knjigo. Poslal sem mu jih. Potem sva se po telefonu še enkrat slišala.
Ko sem ga pred dvema mesecema poklical, je že težko govoril. Misli so mu včasih nekam pobegnile in nekaterih imen se je težko spomnil. Pogovora pa kar ni mogel zaključiti, čeprav sem čutil, da ga zelo utruja. Da se še slišiva, sva si na koncu rekla. Pa se nisva.
PPP
Še dobro, da se vračava domov in se bom lahko od Janeza poslovil. Pomislim, da sem prav za to soboto obljubil hčeri, da bom v njihovi odsotnosti pomagal pečarju pri zaključnih delih. Ampak, saj je pečar rekel, da bo z delom končal okrog druge ure in bom lahko brez težav šel na pogreb. Pa se je žal obrnilo drugače. Ko je mojster opral še zadnje orodje in ga odnesel v avto, je bil že večer.
Čez dva dni pokličem Janezovo ženo. Vesela je klica. Izrečem sožalje. Ne tako brezosebno, kot se tako rado godi, in povem, zakaj se nisem mogel posloviti, da pa pridem k maši ob sedmem dnevu. Žena me povabi, naj se po maši oglasim na njihovem domu.
Zberemo se jedilnici za veliko mizo. Samo del družine gre za njo. Naj obudimo spomine na pokojnega Janeza, poprosi žena. Ni mi treba dvakrat reči. Spomini kar kipijo iz mene. Povem, da je znal že kot srednješolec zelo dobro opazovati in presojati in da mi je takrat povedal marsikaj, kar mi je koristilo pri delu z dijaki. »Veliko sem premišljeval te dni,« nadaljujem. »Res bi bila Janezova pot drugačna, če mi ne bi takrat zaradi mojih občutkov krivde uspelo izprositi ponovnega vpisa v dom. Ampak v resnici je bila usodna zahteva vodstva šole, da mora nekdo iz tega razreda pasti. Ko se sedaj oziram nazaj, lahko mirno rečem, da je Janezu pomagal nekdo, ki vodi naša življenja. Nekdo, ki je vedel, da bo moral pasti kljub njegovemu prizadevanju in bi to spremenilo njegovo začrtano življenjsko pot. Moj nasvet, ki je bil izrečen pred usodno odločitvijo na šoli, je bil samo orodje na tej poti. Včasih so naša pota res skrivnostno zapletena. Tako Božja roka vodi naše misli, besede in dejanja!«
Na poti domov se ustavim na pokopališču. Večje je, kot sem mislil, in slabo razsvetljeno. V poltemi hodim med grobovi, a Janezovega ne najdem. Pa saj niti ni tako pomembno. Ko je bil čas, sva si stala ob strani.

JARC, Janko. Smiljan. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 7, str. 26-27.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.