Otroštvo v objemu staršev

Bila sem majhna punčka, na glavi sem imela klobuk, na katerem so bile zataknjene značke. Klobuk je bil last sosedovega fanta, ki nam je pomagal pri spravilu sena. v roki sem držala vetrnico, ki mi jo je naredil oče, poleg loka in lesenih puščic pa piščalke so bile to naše edine igrače. Vesel in razposajen otrok sem bila. Življenje me je spremenilo. Ostali so samo spomini na srečno otroštvo v objemu staršev.
Dobro se spominjam, da mi je tata kupil punčko, lepo, čudovito punčko, ki je zaprla oči, ko si jo polegel, v svoji trmi sem jo vrgla na tla in oči se niso več zaprle. Potem sem žalostno zrla v punčko in ničesar več nisem mogla spremeniti. Bilo mi je hudo, saj sem s svojim dejanjem prizadela starše. Nobena od sester nikoli ni dobila punčke, denar je bil potreben za preživetje in za orodje, ki bi olajšalo delo na kmetiji.
Starši so bili zelo delavni. Tata je pozimi ob suhem vremenu sekal grmičevje in napravljal butare za kurjavo v kmečki peči. Vedno pa je napravil tudi velik kup vejevja. Na predvečer prvega maja, ko so po hribih zagoreli kresovi, je tata rekel: »A gremo prižgat kres?« Z navdušenjem smo jaz in moje štiri starejše sestre odšle z njim. Ko je prižgal naš kres, so se plameni dvigali visoko v nebo in zdelo se nam je, da je naš kres največji! Včasih je prišel tudi kdo od sosedov, da nas je bilo pri kresu več. V spoštovanje praznika dela in v naše veselje smo kres zakurili vsako leto.
»Kaj pa mama?« me boste vprašali. Ona je vedno delala in delala. Napletla nam je nogavic, rokavic, šalov in kap ter toplih jopic, nakvačkala nam je celo odeje, s katerimi nas je zvečer pokrila za sladki spanec, skrbno je vodila gospodinjstvo. Iz posnete smetane je izdelovala maslo. Njena skrb so bili prašiči. Redno jih je krmila, da so bili pozimi lepo rejeni za zakol, imeli smo tudi male prašičke, ki so bili nam otrokom v veliko veselje, veliko dela je imela v pripravi na praznike.
Za božič je iz krušne peči zadišalo po poticah, za veliko noč po belem kruhu, ki smo ga skupaj z drugimi dobrotami odnesli k žegnu.
Občutili smo toplino domačega ognjišča, mamin objem in vso ljubezen, ki sta nam jo izkazovala mama in tata. Seveda smo že kot otroci morale delati. Mlajše smo pasle živino, starejše pa so grabile seno, žele ječmen, oves, pšenico – prijele so za vsako delo na kmetiji.
Ob prostem času pa smo se rade igrale kuhinjo, v zavetju grma smo postavile nekaj večjih in manjših desk, ki so nam služile kot miza in stoli. V pločevinki od paradižnikove mezge se je kuhala juha, v drugi je bila trava za solato. Štedilnik nam je bila opeka, iz gline smo oblikovale potičke in hodile druga k drugi na obisk. To so bile naše igrice, srečne, vesele v zbirki naših spominov.
Ob nedeljah smo odhajali v eno uro oddaljeno Bukovo, v gumijastih škornjih, velikokrat s premrzlimi prsti na nogah, smo vsako nedeljo šli k maši v cerkev svetega Lenarta, v naših srcih je bila živa vera. ki je ostala v nas.
Iz otrok smo odraščale v dekleta in ena za drugo odhajale od doma. Ustvarile smo si družine in zaživele svoje življenje. Občasno smo prihajale domov, kjer sta mama in tata ostala sama. Prišel je dan, ko je zbolel tata. Odpeljali so ga v bolnišnico in iz nje se ni več vrnil domov. Bila sem še mlada in njegov odhod v večnost me je močno prizadel. S svojimi solzami ga nisem pustila oditi. Pogrešala sem ga. Prav kmalu, samo devet mesecev za njim, je odšla še mama. Občutek, da sta skupaj v nebesih, me je umiril. Dom mojih otroških spominov sameva, vendar je lepo obnovljen s trudom mojih sester. Tam so tudi nekdanje poti in stezice, predvsem pa spomini, zapisani za vedno v naših srcih.

PREZELJ, Vida. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 8, str. 26-27.