Zakaj si šel ven?

Med dolgimi kilometri vožnje na morje so si trije vnuki preganjali čas z branjem, pripovedovanjem starih šal, z ugibanjem, s kakšno hitrostjo vozijo nasproti vozeči avtomobili, in s prerivanjem, ki se je nekajkrat končalo z glasnim kričanjem in mahanjem rok.
»Kako boste pa letos spali?« je hotela babica preusmeriti njihovo pozornost. Že nekaj let, odkar je najmlajša začela hoditi v vrtec, odhajajo takoj po končanem pouku na počitnice v skromno hišico na otoku. In zadnje leto so se le težko dogovorili, kje bo kdo spal. V otroški sobi, ki ni ravno velika, sta samo dve postelji, zato je prva leta tretji spal na dodanem jogiju na tleh med posteljama, ko pa so že nekoliko zrasli, je dedi od nekje privlekel pograd in problem je bil začasno rešen.
»Zgoraj na pogradu je slab zrak in obupno vroče!« se je pritoževal Tin, zato ga je naslednje leto zamenjal Tevž. Ko bi morala tretje leto na pogradu spati najmlajša, Ana, se je temu odločno uprla, ker da ne prenese višine. Tako vztrajna in nepopustljiva je bila, da si je izborila stalno lastništvo nad posteljo nasproti pograda.
»Kaj pa če bi letos eden od vas spal v novi sobi?« je povprašal dedi, »res je ločena od stanovanja, ampak saj ste že veliki in samostojni.«
Vsi trije so si hoteli priboriti prostor v novi sobi in prepir se je nadaljeval.
»Se boste pa izmenjavali,« je predlagala babica.
Bili so navdušeni. »Vsak bo spal dve noči,« je predlagala Ana.
Po kratkem prepiru so se dogovorili, da bo Tevž, ki je najstarejši, spal prvi, nato Tin in za njim Ana. Tevž je takoj po prihodu začel urejati novo sobo, Tin pa mu je pomagal, saj ga bo kmalu zamenjal. Po dveh dneh je Tin predlagal, da bi naslednjo noč prespala oba s Tevžem, da se malo privadi. Zvečer pa se je, preden je odšel v novo sobo, dolgo obotavljal in se kar ni mogel odpraviti.
»Ključ našega stanovanja imaš, mi ga bomo pa vzeli iz ključavnice, tako da boš lahko kadarkoli prišel k nam,« sta mu rekla babi in dedi. Tin je rekel samo lahko noč in pogumno odšel.
Babi je šla v otroško sobo k Tevžu in Ani, da so skupaj pomolili, dedi pa k Tinu. Ko mu je dedi podal roko, jo je vnuk nekaj časa zadržal v svoji, nato pa še enkrat rekel lahko noč in se zvil v klobčič.
Dedi kar nekaj časa ni mogel zaspati. Še vedno je čutil stisk Tinove roke. Pa ga je za kakšno uro le premagal spanec. Ko se je prebudil, je odšel v otroško sobo, da vidi, če sta Ana in Tevž dobro pokrita, nato pa še ven k Tinu. Vrata nove sobe so bila zaklenjena, zato je pogledal skozi okno. Vse v sobi je bilo temno, da je zaznal samo obrise omar in postelje. »Gotovo je že zaspal, saj Tin hitro zaspi,« je pomislil.
V dnevi sobi se spomni, da je pozabil vzeti tableto proti pritisku. Medtem ko je iskal zdravila, je nekaj zaropotalo za njegovim hrbtom. Na dvosedu je spal v klobčič stisnjen Tin, pokrit z veliko brisačo za na plažo.
Dedi ga je nekoliko začudeno pogledal. »Saj si me skoraj prestrašil,« reče in šele tedaj v poltemi opazi Tinov resni obraz in oči, ki ga vprašujoče gledajo.
»Bi raje spal tukaj v dnevni sobi?« ga vpraša.
Tinu se je razlezel nasmeh čez cel obraz. Nič ne reče, samo prikima.
»Kavč bova skušala raztegniti, da boš vsaj nekoliko udobno spal,« predlaga dedi.
Tin po svojih močeh pomaga in kmalu je nastala postelja. Iz nove sobe prineseta posteljnino.
Tin zleze pod odejo. Čez čas vpraša: »Dedi, zakaj si šel ven?«
»Pogledat sem šel, če dobro spiš. Pa skozi okno nisem videl nič.«
»Samo zato si šel?« je kanček dvoma v njegovem glasu.
»Samo zato,« prikima dedi. Tin vrže odejo s sebe in se mu vrže v naročje. Objame ga in se stisne k njemu. Ničesar ne reče, le stisk je tako močan, da dedi začuti, kaj mu hoče vnuk povedati.
»Ti moj zlati fant,« reče dedi s toplim glasom in ga dvigne v naročje kot majhnega otroka.
Za nekaj trenutkov se čas ustavi.
»Tako, zdaj pa hitro zaspi,« reče dedi, Tin pa zleze pod odejo in se zopet zvije v klobčič. Ko ga dedi pokriža na čelo, Tin ujame njegovo roko in je kar nekaj časa ne spusti.
»Mirno zaspi,« mu reče dedi in ugasne luč.
»Dedi,« reče Tin tiho, »zdaj lahko tudi ti mirno zaspiš.«
Nič mu ne odgovori, da ga glas ne bi izdal.
Kadarkoli je v naslednjih dneh Tin poklical dedija, je imela ta beseda neki čisto poseben zven. Morda sta to slišala samo Tin in dedi. Ampak to niti ni tako pomembno. Nekaj se je med njima spremenilo. Morda za dan ali dva, morda za tri ali še dlje. Tako drobnih stvari se ne da meriti. Morda so celo preveč pomembne, da bi jih merili z dnevi.

JARC, Janko. Smiljan. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 8, str. 26-27.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.