Odlomi pol

Strehovčeva mama je pozvonila in čakala. V roki je držala pleten cekar. Odpret je prišla Leonova mama.
»Nekaj malega sem prinesla,« je rekla Strehovčeva mama, da se vsaj malo oddolžimo.« Iz cekarja je vzela zavitek. »Mož je spet začel hoditi v službo. Zdaj bo malo lažje, zato se za naprej zahvaljujemo,« je izročila zvitek Leonovi mami.
»To bo verjetno za našega fanta,« je dejala mama in poklicala Leona. Ko je prišel, je začudeno pogledal najprej Strehovčevo mamo, nato svojo.
»Res sem hvaležna,« je Strehovčeva mama nagovorila Leona. Da se ji mudi, je dejala, ko jo je mama povabila v hišo, se še enkrat zahvalila in se poslovila.
Ko so se zaprla vrata, je mama dala zavitek Leonu. »To je tebi namenjeno.«
»Ali veš?« jo je začudeno pogledal Leon.
»Že nekaj čas,« ga je ponovno presenetila.
*zgodba2 09 2021**
Že lansko leto so na šoli obljubljali, da bodo za učence uredili šolsko prehrano, pa je ostalo le pri obljubah. Z novim šolskim letom pa so res začeli z razdeljevanjem malic v majhnem prostoru pod stopniščem v pritličju, ki so ga poimenovali razdelilnica. Med glavnim odmorom se je potem čez celo hodnik vila vrsta čakajočih in lačnih učencev. Nad vsem dogajanjem je skrbno bedel hišnik, da se učenci niso preveč prerivali in prehitevali.
Ko je Leon iz dneva v dan potrpežljivo čakal v vrsti, je nekajkrat opazil, da se Silvo pogosto zadržuje v bližini stopnišča. Bil je droban, skoraj za pol glave manjši od njega, vendar se ga je hitro opazilo zaradi njegovih zelo svetlih in košatih las. Odkar se je njegova družina preselila v napol zgrajeno hišo, sta stanovala pravzaprav zelo blizu. Ko ga je Leon mimogrede opazoval, se mu je zdelo, da je Silvu pogled pogosto uhajal k posodi z narezanim kruhom.
»Zakaj pa nisi tudi ti naročen na malico?« ga je vprašal kakšen dan kasneje, ko je Silvo spet stal tam pod stopniščem, on pa je ravno prejel svoj obrok malice.
Silvo je nekaj zamrmral, pogled pa mu je vedno znova uhajal k Leonovi roki, v kateri je držal makovko.
»Si lačen?« ga je vprašal.
»Niti ne,« je Silvo neprepričljivo odgovoril.
»Bi malo odlomil,« mu je ponudil makovko tako, da bi Silvo lahko segel po njej.
Brez besed je odlomil slabo polovico.
Po majhnih koščkih sta žulila vsak svojo polovičko in se sem pa tja pogovarjala. Poznala sta se še iz podružnične osnovne šole, ki sta jo obiskovala štiri leta, nikoli pa nista bila v istem razredu.
Ko je zabrnel zvonec, sta šla skupaj v razred.
Čez nekaj dni je bil Silvo naslonjen na zid blizu stopnišča. Leon ga je takoj opazil in ko je dobil svoj obrok, je stopil k njemu.
»Odlomi pol,« mu je ponudil pravkar dobljeni kos kruha, namazanega z margarino. Silvo je odlomil in pazil, da se ne bi preveč namastil. Ko sta končala, je presenetil Silva: »Prideš tudi jutri?«
Kar nekaj časa ni odgovoril. »Ja, pridem,« je dejal in povesil pogled. Potem je čakal vsak dan. Najprej je gledal od daleč, bolj ko se je Leon približeval razdelilnici, bližje je prihajal. Počakal je, da je Leon zapustil razdelilni pult z malico v roki in se mu pridružil. Razdelila sta si obrok in po nekaj besedah odšla vsak na svoj konec in ga v miru pojedla. Le redkokdaj sta se zdržala v pogovoru.
***
Leonova mama se je oglasila na šoli. Kako kaj gre fantu, je vprašala razrednika. »Miren je, nekaj težav ima pri angleščini, enkrat je zamudil pouk, menda zaradi avtobusa,« je našteval razrednik. »Skoraj bi pozabil,« se je domislil, »zaradi malice ste gotovo dogovorjeni?«
»Kakšne malice?« se je začudila mama.
»Ki jo deli s Silvom«
»Katerim Silvom?«
»Kaj ne veste?« se je začudil razrednik.
»Ne, nič ne vem,« je rekla mama.
»Hišnik me je opozoril, da ga Strehovčev Silvo vsak dan počaka in si razdelita malico.«
»Prvič slišim.«
»Ali poznate njihovo družino?« je vprašal razrednik.
»Seveda jo poznam. Nedaleč od nas gradijo hišo. Z veliko težavo. Ne vem, ali je oče zdaj zaposlen ali ne.«
»Ne, ni,« je vedel razrednik. »Naša delavka je skušala fantu prek občine priskrbeti kakšno socialno pomoč, pa so odgovorili, da jim ne pripada, ker so lastniki hiše.«
»Napol dograjene hiše,« ga je popravila mama, »in brez rednih dohodkov.«
»Verjamem, da jim je težko. Res smo mu želeli pomagati, pa mu ne moremo,« je zaključil razrednik.
Silvo je prihajal vsak dan in čakal,kdaj bo lahko stopil k Leonu, da sta si razdelila malico in jo skupaj ali vsak zase pojedla. Vse do tistega zimskega dne, ko je k njim prišla Silvova mama z zavitkom kolin in ko jo Leon odkril, da to ni bila samo njuna skrivnost.
Po končani osnovni šoli sta se zgubila vsak na svoj konec. Čez nekaj let je Silvo odšel v Avstralijo. Nikoli več se nista videla.

JARC, Janko. Smiljan. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 9, str. 28-29.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Zajemi vsak dan

Bedastemu ne pristoji slovesen govor, plemenitemu človeku še manj lažnivo govorjenje.

(Pregovori)
Četrtek, 21. Oktober 2021
Na vrh