Molitev za profesorja

Na ljubljanski avtobusni postaji sva si pomahali v slovo. Sošolka Tanja se je odpeljala proti svojemu domu na Vipavskem, sama pa sem odpotovala proti domačim hribom.
»V soboto torej prideš!« mi je rekla ob slovesu. »V nedeljo pa naju čaka izpolnitev obljube!«
Pritrdila sem ji in ponovno so se mi v glavi odvrteli spomini na zadnje mesece pred maturo. Profesor, ki nas je poučeval enega od strokovnih predmetov, nas je seznanil, da bomo konec maja pisali obsežen test. Vprašanja bodo vsebovala snov iz vseh letnikov. Novica je kot mora legla na nas, saj smo komaj čakali zaključka šolanja. Profesor je bil znan po svoji strogosti in doslednosti pri delu. Vedno je poudarjal, da moramo na poklicno pot oditi z dobrim teoretičnim znanjem. Kadar smo ga dijaki jezili s svojim pomanjkljivim poznavanjem snovi, se je z nekoliko ironije v glasu spraševal, kaj se je slovenski narod pregrešil, da bo dobil tako slabe zdravstvene delavce.
S sošolko Tanjo sva si delili tudi sobico v internatu. Takoj po najavi testa sva mrzlično iskali zapiske in drugo strokovno gradivo, da bova lahko obnovili vso snov. Celo za konec tedna sva ostali v Ljubljani in se poskušali učiti. Toda zunaj je cvetela pomlad in vabila na sprehode.
»Ne bo šlo!« sem obupano rekla nekega večera. »Pa saj se moram učiti tudi ostalo. Saj ni samo ta predmet na maturi! Kar pustila bom vse skupaj!«
Tanja je zavzdihnila in rekla: »Prav imaš! Le čudež naju lahko reši!«
»Čudež? Čudež bi se zgodil, če bi profesor utrpel kompliciran zlom obeh nog in ne bi uspel priti v šolo!« sem rekla in mu v srcu privoščila kakšno nesrečo, ki bi ga onesposobila za nekaj mesecev.
»Kaj pa, če se zaobljubiva, da bova naredili nekaj dobrega, če nama uspe pri testu dobiti pozitivno oceno?« je glasno razmišljala sošolka. »Ali pa, če prosiva Marijo s Svete Gore, da nama pomaga premostiti to težavo.«
»Če nama uspe uspešno zaključiti šolanje, bova prvi prosti teden poromali k Mariji na Skalnico,« sem rekla. Podali sva si roko in s tem potrdili, da bova obljubo držali.
Očitno nama je Božja Mati stala ob strani, saj sva obe dobili prav lepo oceno pri preverjanju znanja in tudi matura nama ni povzročala težav.
Na prvo prosto soboto po zaključenem šolanju sem se odpravila do sošolkinega doma. Pri večerji sva naredili načrt za naslednji dan, pripravili nahrbtnika in naravnali budilko. Tanjina nonica je z zanimanjem spremljala najine priprave na peš romanje. »O pupke moje,« je rekla v narečju, značilnem za te kraje, »jutri bo dež. Me trga po kosteh … Le kako bosta zmogli pot do Svete Gore?« V upanju, da se njena vremenska napoved ne bo uresničila, sva legli k počitku.
Naslednje jutro smo se zbudili v siv dan. Močan veter je po nebu podil debele oblake in dež je neusmiljeno padal. »Tako vreme ni primerno za na pot. Saj bo Mati Božja razumela, da nista mogli priti!« naju je opominjala sošolkina mama.«Toda mi dve sva obljubili!« sva dopovedovali in iskali primerna oblačila za neugodno vreme.
Ko je Tanjin tata videl, da naju ne bo nič odvrnilo od najine namere, je rekel: »Peljal vaju bom z avtomobilom. Tako bosta obljubo izpolnili. In naša mama ima prav, ko pravi, da Mati Božja vse razume.«
Kmalu smo se vozili med gručastimi vasicami Vipavske doline. Promet je bil redek, saj v takem vremenu gredo ljudje na pot le, če je nujno potrebno. Počasi in previdno je tata usmerjal svoje vozilo po vijugasti cesti proti vrhu Svete Gore.
Srečno smo prispeli pred mogočno baziliko. Kljub nevihtnemu vremenu sva s Tanjo dosegli cilj. Stopili sva v cerkev. Sedli sva v eno od klopi blizu oltarje, se srečno nasmehnili in se nato potopili vsaka v svoje misli.
Zrla sem v milostno podobo naše nebeške Mame in se v mislih preprosto pogovarjala z njo. Zahvalila sem se ji za srečno preživeta leta v Ljubljani, za uspešno zaključeno šolanje, za veselje, uspehe, pa tudi za žalosti, ko ni šlo tako, kot bi si želela … S hvaležnostjo sem pomislila na starše, ki so me podpirali pri iskanju poklicne poti. Molila sem za oba brata, za sorodnike in prijatelje. Nenadoma pa se mi je v misli prikradel spomin na najstrožjega profesorja. Zdelo se mi je, kot da mi neki glas šepeta, naj molim tudi zanj. “To pa že ne!” sem si potiho rekla. “Tega ni vreden. Preveč je meni in ostalim grenil dijaška leta in preveč strahu pred njegovimi strogimi ukrepi sem doživela.” Pogledala sem gor k Mariji, kot bi čakala, da pritrdi mojim mislim.
“Daj, preusmeri misli!” sem si prigovarjala. Poskušala sem moliti zase, za srečo v nadaljnjem življenju. Toda spet je v meni neki nekdo rekel, da je vendarle naš profesor želel, da v poklic odidemo vsaj malo pripravljeni na pasti in zanke, ki bodo postavljene pred nas. Da bomo velikokrat potrebovali moč in pogum, saj bomo s sočlovekom v trenutkih njegove največje nemoči in bolečine. “Ali mi bo to romanje res pokvarilo nenehno spominjanje na tega neprijetnega moža?” sem bila jezna sama nase.
***
Potem se je pričela sveta maša. Pater, ki je pridigal, je govoril o hvaležnosti za ljudi, ki so nam kot svetilniki na našem potovanju skozi čas. Je bil strogi profesor kot svetilnik? Naj se vendar zahvalim Bogu tudi zanj, me je vabil notranji glas. “Morebiti pa bom potem mirna in bo utonil med spomine,” sem pomislila. Z molitvijo Pod tvoje varstvo sem Božjo Mamo prosila, naj ga vodi in naj uredi,da bo nekoliko bolj usmiljen pri delu z dijaki.
Ob vračanju proti Tanjini domači vasi je bilo vreme že bolj prijazno. Proti večeru je izza oblakov posijalo sonce. S poslednjimi žarki tistega dne je pobožalo strehe hiš in zvonikov razsejanih po Vipavski dolini. V nastajajoči mrak se je oglasila pesem zvonov. S Tanjo sva opazovali svet pred sabo in bili srečni, da sva izpolnili obljubo.
»Ma veš, da sem se na Sveti Gori spomnila tega zmaja od profesorja. Upam, da se ne boš smejala, ko ti bom povedala, da sem za njega zmolila en očenaš!«
»A tudi ti!« sem začudeno vzkliknila in ji povedala, kako sem se borila sama s sabo, da tega ne bi storila.
***
Desetletja službe so tekla zelo hitro in prinašala različne dogodke. Velikokrat mi je znanje, ki mi ga je posredoval tisti srednješolski profesor, prišlo zelo prav. Molitev zanj ni bila več težka. Pred pol leta sem v časopisu zasledila, da je končal zemeljsko potovanje. Želim, da mu bo Največji med profesorji naklonil uživati srečno večnost.

HVALA, Irena. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 9, str. 27-28.