Sošolke

Barbara, dolgolasa zlatolaska, Andreja, drobna, marljiva deklica, in Metka, tiha, plašna debeluška, so bile sošolke. Pred skoraj petimi desetletji so stopile v prvi razred osemletke. Pravzaprav so se odpeljale, saj je tistega leta po njihovi dolini prvič vozil šolski avtobus. Starši so jih na šolo lepo pripravili, kljub temu pa so imele na začetku kar nekaj težav. Andreja ni in ni hotela brati. V prvi čitanki je vedno, ko je učiteljica ocenjevala branje, prebrala samo naslov berila Kamen na srčku, potem pa trmasto molčala. Metka je pisala počasi in je imela vedno težave pri narekih, pa pretiha je bila pri branju. Še najmanj nevšečnosti je bilo pri Barbari, ki je imela starejše brate in sestre in se je od njih kar veliko naučila. Novega načina življenja so se počasi navadile in proti novemu letu je šlo vsem trem že vse gladko.
Iz šole so se vračale peš čez grajski hrib. To je bil najlepši, najskrivnostnejši in najbolj poučen čas šolskih dni. Na sončni strani hriba je bila vrtnarija, kjer je od jutra do večera delala dobrodušna in prijazna vrtnarica, ki je z deklicami vedno rada pokramljala. Pri njej so iz stare skodelice pile hladno studenčnico, se mudile ob opuščenem ribniku, polnem raznih vodnih živali, se poigrale z njenimi prijaznimi mačkami, ki so se sončile ob gredah, ali občudovale neštete rože, kakršnih doma niso imeli. Vrtnarica je vedela za vse skrivnosti, vse veselje in vse ocene teh naših deklic.
Leta so minevala med odpadanjem in šelestenjem jesenskega listja, belino in mrazom zimske pokrajine, pomladnega brstenja in prvih cvetov teloha, zvončkov, trobentic, jetrnika in rajsko lepih preprog resja, do čudovitega majskega časa in prvih toplih poletnih dni. Njihove vsakdanje poti so bile vedno nekaj posebnega. Videle so veliko različnih živali, nabirale gozdne sadeže, ob prvem snegu šle za sledmi srn, spomladi nabirale cvetje. Od blizu so spoznavale naravo in življenje v njej.
Poseben je bil čas pred Miklavžem, ko je Metka hotela prepričati prijateljici, kdo je v resnici ta dobri mož. Toda Barbara in Andreja se nista dali in ena od njiju je naslednji dan, ko je vse povedala staršem, ovrgla vse njihove dvome. Dobri mož jih je potem doma obiskal v spremstvu belih angelov in črnih parkljev in jim seveda prinesel darila. Še dolgo so se pogovarjale o tem lepem, skrivnostnem in vznemirljivem večeru. Ugotovile so, da sta bila dva angela sosedovima deklicama, eden od hudobcev pa ni imel kopit, ampak škornje, enake kot Barbarin starejši brat.
Leta so minevala, dekleta so vsaka po svoje iskala življenja srečo. Vse tri imajo lepe poklice in družine. Življenje znajo modro sprejemati. Od tistih šolskih dni se malokdaj vidijo, ko pa se srečajo, čutijo, da jih povezuje pravo prijateljstvo, tisto, ki te sprejme v objem, kot je zapisal neki stari modrec: »Prijatelj ničesar ne zahteva, ne sodi, da ti svoje vse: nasloni se nanj in se spočij!«
Morda se bodo Barbara, Andreja in Metka nekega dne spet odpraville “čez hrib” in si povedale vsaka svojo življenjsko zgodbo.

Metka. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 10, str. 28-29.