Misijon je uspel!

Župnik Tomaž je razmišljal, kaj naj stori, da bi se versko življenje v njegovi župniji poživilo. Skušal je prirediti razna srečanja, a vse je bilo, kot da bi nad njegovo župnijo visela dolgočasna megla. Nazadnje se je odločil, da pripravi misijon: da pokliče goreče duhovnike, dobre govornike, ki bi v tednu misijona ogreli njegove mlačne farane.
Oznanil je čas misijona, seveda pa še prej kar dolgo molitveno pripravo, molitev za uspeh misijona. Toda že tu je doživel razočaranje. Niti tisti redki dobri farani niso kazali posebnega navdušenja za to molitveno pripravo. Da bi z misijonom dosegel vsaj nekaj uspeha, je pri verouku višjim letnikom osnovne šole začel razlagati lepoto misijona, koliko so ti duhovniki, ki bodo v dneh misijona pridigali, doživeli v daljnih krajih. Otrokom je priporočal, naj nagovorijo svoje starše, da se zanimivih misijonskih govorov udeleževali vsaj iz radovednosti, če ne iz zanimanja. Župnik je seveda dobro poznal koliko ima faranov, ki otroke sicer dajo krstiti in jih tudi pošiljajo k verouku in k maši, sami pa k maši ne prihajajo. Zato je otrokom in mladostnikom toplo priporočal, naj molijo za svoje starše in jih nagovorijo, da se bližajočega misijona udeležijo.
Dornikova dvojčka Sabina in Denis sta bila otroka staršev, ki niso hodili v cerkev. K verouku sta ju pošiljala nekako pogojno: da bi morda kasneje, ko bi se hotela cerkveno poročiti, ne bilo kakšnih ovir.
Sabina in Denis sta priporočilo gospoda župnika vzela zelo zares. Dogovorila sta se, da bo Sabina ‘prevzela’ očeta, Denis pa mamo. Sabina je vedela, da bo imela pri očetu težje delo, da bo težko dosegla uspeh, zavedala pa se je, da ona moli več kot Denis. Sklenila je, da se očeta ne bo lotila samo s prigovarjanjem, ampak bo skušala svojega dragega očeta ‘spreobrniti’ predvsem z molitvijo. Na začetku je kazalo, da bosta oba, tako Sabina kot Denis, ostala brez uspeha.
Mama je kmalu obljubila Denisu, da bo šla malo poslušat, ker jo dogodivščine ljudi, zlasti takih, ki so bili kdaj v tujini, zelo zanimajo. Oče pa je vedno našel kakšen izgovor, da Sabina s prepričevanjem ni nič dosegla, in zatekla se je v svojo sobo k molitvi. Ko oče ni hotel obljubiti, da bo šel vsaj malo poslušat, je Sabina skoraj s solzami v očeh rekla: »Že vse sošolke pri verouku so povedale, da so starši obljubili, da bodo vsaj malo prišli na misijon, bom morala po koncu misijona edino jaz priznati, da je bil moj oče tako trd, da je bila vsaka moja prošnja zaman.«
Zdaj se je oče le omehčal. »No, prav, šel bom poslušat te tvoje misijonarje, da mi boš dala mir, ampak da mi niti ne omeniš spovedi, sicer tudi poslušat ne grem!« je bil odločen oče. Zdaj mu Sabina ni več prigovarjala, ampak se je le še bolj zatekala k molitvi s prošnjo, da oče ne bi le poslušal govornikov, ampak bil deležen tudi sadov misijona.
Tako je prišel čas misijona. Sabina in Denis sta navdušeno pripovedovala, kako čudovito lepo je bilo pri sprejemu misijonarjev, kako so ti misijonarji prijazni, koliko lepega so jim povedali pri verouku. Otroka sta se dogovorila, da zdaj ne bosta nič več prigovarjala, temveč le poročala o prvih dneh misijona.
»Ko si mi toliko tečnarila s tem misijonom, pa mi zdaj povej, kdaj hočeš da grem poslušat te tvoje gospode?« je oče tretji dan misijona vprašal Sabino, ko je vsa navdušena prišla od srečanja mladih z misijonarji.
»Nocoj, kar nocoj pojdi, saj bo govoril isti misijonar, ki je bil danes z nami. Joj, koliko lepega je povedal že nam na tem srečanju z nami mladimi v dvorani, gotovo bo še lepše v cerkvi.«
Dornikov oče je stal čisto zadaj pri vratih, ko je misijonar pristopil k ambonu. Ali je bilo naključje ali sad molitve hčerke Sabine ali roka Božje previdnosti, da je misijonar imel govor o potrebnosti in milosti svete spovedi, ki ji je bil Dornik še posebej nasproten. Toda stal je tam in poslušal. Krčevito je sklepal roke in ko bi mogel in smel, bi misijonarju zaklical: “Nehaj, jaz imam dovolj!” Govoru je sledila maša, po maši pa so misijonarji šli v spovednice. Dornik je čakal, da je od tiste spovednice, kamor je šel prejšnji govornik, odšel zadnji spovedanec in je bila cerkev že skoraj povsem prazna. Pokleknil je v spovednico!
Spovednik in spovedanec sta imela čas, saj za njima ni pritiskala vrsta. Ko je Dornik stopil iz spovednice, se je kar od tam zagledal v tabernakelj in se vprašal: “Ali je res mogoče?” Čez nekaj časa je izstopil tudi spovednik, podal roko svojemu zadnjemu spovedancu tisti večer in rekel: »Misijon je uspel!«
»Da, misijon je uspel, hvala Bogu!« je odgovoril Dornik.
Oče Dornik je že nekaj let v večnosti. Lahko upamo, da tam presrečen govori: “Hvala Bogu, misijon je uspel! O Bog, hvala ti, da si me sprejel. ko sem bežal pred teboj.”

ŠKUFCA, Angelca. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 11, str. 28-29.