Z Marijo k polnočnici

Pred vrati je božič, najbolj prisrčen praznik. Teden dni za njim se izteče staro in se začne novo leto. Premišljevala sem, kaj mi je prineslo staro leto. Najbolj me je prizadela bolezen, ki me je za dalj časa spravila v posteljo in sem se že počasi pripravljala na slovo d življenja. Potem pa mi je usmiljeni Bog poslal rešitev: pravo zdravilo, ki me je spet postavilo na noge.
“Nehvaležna si, ker se najprej spomniš na bolezen in se smiliš sama sebi!” sem si očitala. “Zakaj pa se ne bi najprej spomnila na ozdravljenje in se Bogu zahvalila za ponovno rojstvo?”
Na sveti večer se je zbrala vsa družina ob jaslicah, da opravi lep obred blagoslova doma. V hiši je tako lepo dišalo po kruhu, pečenem v kmečki peči, po svežem mahu in kadilu.
»Mama, ti ne boš šla z nami okrog hiše in drugih poslopij blagoslavljat, lahko se prehladiš. Bomo že sami to opravili,« me je družina, prvič odkar sem gospodinja, pustila v topli hiši. “Menda ja ne bom doma za polnočnico!” me je zbodlo pri srcu. Pa sem ostala doma brez vsakega ugovarjanja. Družina je vse leto morala veliko skrbeti za moje zdravje in ji ne smem nalagati novih bremen.
V prazni hiši sem sedela ob jaslicah in molila rožni venec. Večkrat sem se z mislimi preselila tako daleč, da sem komaj še vedela, kje sem in kaj delam. “Hvala ti, Božje Dete, vsako leto se na novo rodiš za nas, in hvala ti tudi za milost, da sem se ponovno rodila,” je molilo moje srce.
Nekaj tednov po novem letu se je bolezen vrnila, a tudi tokrat mi je Bog pomagal. Skozi vse leto so se vrstili vzponi in padci in kazalo je, da se ne bom rešila te neljube spremljevalke.
Hvaležna sem bila za vsak podarjeni dan in tako smo znova prišli v advent in pričakovanje Jezusovega rojstva.
“Letos bom pa šla k polnočnici, pa naj bodo še tako vsi proti,” sem obljubljala sama sebi.
Prišel je dan pred božičem in naš avto je popolnoma odpovedal. »Popravil ga bom po praznikih, ko bom dobil rezervni del,« je rekel mojster.
»Nič ne pomaga, mi bomo šli k polnočnici, ti boš pa doma ostala,« je na mojo veliko žalost odločil mož. Skoraj sem se sprijaznila s tem, a v grlu sem imela cmok od razočaranja. Spet bom sama doma namesto v cerkvi!
Ko smo na sveti večer opravili blagoslov doma, smo si na TV ogledali oddajo o svetem večeru v družini, ki je imela do cerkve tri ure hoda. Že zgodaj zvečer so se s prižganimi baklami spustili v dolino, po polnočnici pa jih je čakal naporen vzpon v hrib. Občudovala sem njihovo vztrajnost. “Če zmorejo oni tako daleč, bom tudi jaz zmogla premagati pot od nas do cerkve!” sem bila zelo odločna. Dobro sem vedela, da bo težko, a z božjo pomočjo bo šlo!
Res je bilo naporno. Noge so me komaj nosile, srce mi je v prsih močno razbijalo, zastajal mi je dih. Ko mi je bilo najhuje, sem prosila: “Marija, ti veš, kako je trpeti na poti, ko telo zahteva počitek, toplo posteljo, a si vztrajala v vseh naporih in težavah dolgega potovanja iz Nazareta v Betlehem z Jezusom pod svojim srcem. Daj meni nekaj te tvoje moči, da pridem do naše cerkve in nazaj domov.”
Ne znam povedati, kako je moje srce prekipevalo od sreče, ko sem stala ob jaslicah doma.
“Bila sem pri polnočnici! Marija, hvala ti za moč in pomoč!”

HELI. (zgodbe). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 1, str. 78.