Po svetih treh kraljih

Že na začetku decembra smo delali načrte za postavitev jaslic. Mah je bil ena glavnih sestavin za to domače družinsko delo. Vse, kar je bilo potrebno spraviti skupaj. Mah pa je rasel na nevarnih krajih, največ ga je bilo na strmih in s snegom že posutih, zaledenelih skalah. Do mahu priti je bila prava umetnost. Če je zapadlo veliko snega, pa je bilo treba imeti veliko poguma, da si se podal na to tvegano in vznemirljivo pot.
Ko je dokončno dozorel sklep, da ga je pač treba nabrati, se je bilo treba samo povzpeti na skale in se pri tem dobro oprijeti podlage, da ti ni zdrsnilo.
Pri tem podvigu je pomagal samo pogum in molitev! Verjeti je bilo treba vase in v to, da te nekaj spremlja in ti nudi oporo in zaščito.
Ko si mah prinesel v toplo izbo, te je prevzel ponos in takoj že prešerno božično razpoloženje.
Postavitev jaslic je bila pri nas poseben obred. Miren, slovesen in veličasten hkrati.
Vse v hiši je na neki način sodelovalo na tih, pobožen način. Starši smo gledali otroke, kako so drobne ročice segale po figuricah, spravljenih v majhen, prav za to spleten jerbašček, svetlo rjav, kot zlat se je videl. Odkar pomnim je bil pri hiši. Čez leto je bil spravljen, zavit v bel poškrobljen prt, hišna dragocenost je bil posebne vrste.
Jaslice na sredi, v njih pa Jezušček in vsa sveta družina, vse to pa na svežem, mehkem mahu, tako resnično, da je nam otrokom kar sapo jemalo.
Kasneje sta jaslice postavljali hčeri, za njima pa vnuki. Najprej majhni, potem so zrasli …
Vse je bilo enako lepo in slovesno, vse je šlo iz roda v rod.
Pri postavljanju jaslic me je vedno navdalo neko veliko pričakovanje, prihod prave zime, snežene in lepe, obsijane z otroškim navdušenjem, z njihovo radostjo, tudi ko so že odrasli in se je marsikaj spremenilo. Hčerki sta kmalu živeli vsaka s svojo družino, a jaslice so bile vedno središče in svetišče vsega. Odrasli vnuki so sledili starim navadam, lepim, slovesnim, tudi polnočnica je sijala v zasneženo noč, pravljično kot dragulj.
Hiša je postala premajhna in vnuki so šli na svoje. Iz gozda so prinesli smrečico, jo okrasili in se zleknili pod njo. Dva velika, odrasla fanta. Kako ponosna sem bila nanju!
Božični čas se je nadaljeval s prihodom treh kraljev. Že v času mojega otroštva smo na hišna vata napisali s kredo:
G križ, M križ, B in spet križ.
Gašper, Miha, Boltežar!
Sveti trije kralji so bili pri nas še vedno sveti, blagoslovljeni dnevi ob koncu božiča.
Lepa je bila tudi pesem, ki nas je spremljala.
»Sveti trije kralji, v lepi zlati halji, na kamelah jezdijo, od zlata se svetijo!«
Tako smo molili in peli in prazniki so se nadaljevali vse do svečnice. Minila je tudi svečnica in čas se je obrnil proti pomladi. Vse je šlo v nekem ustaljenem zaporedju letnih časov.
Potem pa se nam je nenadoma, neki mrzel jesenski večer življenje ustavilo. V srce se je usedel moreči hlad. Žalost in bolečina. Starejši vnuk je obležal pod motorjem, njegova največja želja in radost sta ga pokopali …
Spet je bil božič, moj najlepši in najsvetejši praznik v letu pa je postal drugačen. Postal je mrk in žalosten in zasut z večnimi vprašanji: ZAKAJ?
Kaj smo naredili narobe, kaj smo naredili slabega, kje smo grešili, da je temu tako? Zakaj nas Bog tako preizkuša?
Odgovora nismo našli, verni otroci, verna družina, samo na preizkušnji smo!
Še so bili božiči in še vedno bodo, praznični, lepi, vedno posejani z nečem dobrim. Kljub vsemu!
Vendar bo vedno zraven trpek spomin, nikoli ne bo izginil iz mojega življenja, ne, dokler se spet ne srečava. Verjamem v to, da se bova! To je edina tolažba in pa zavest, da so božji načrti pač taki!

ŠKRINJAR, Polona (zgodbe). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 2, str. 31.