Mamin predpasnik

Skozi veje smrek, na katerih so se pozibavali snežni kristali, so pronicali sončni žarki, ki so zimsko pokrajino spreminjali v idilo, kakršne se je Valerija spominjala iz svojih otroških let. Nič kolikokrat so se z vaškimi otročaji na pobočju ob gozdu sankali, kotalili po snežni strmini, postavljali snežake. Pirnatov Jože je ob nedeljskih popoldnevih privlekel s seboj skoraj tri metre dolg tulec sena, povezanega s folijo, ki mu je sam pravil raketa. Nanj se je včasih spravilo tudi do deset paglavcev in se spustilo po pobočju. Drselo je kot le kaj in ko so se hoteli zaustaviti, so se vrgli v sneg vsak na svoji strani rakete, se režali in se valjali po snegu.
S sosedovo Milko sta postavljali najlepše snežake. Vselej sta snežaka opremili s čim posebnim. Nekoč, se spomni, je doma vzela rdeč predpasnik, ki ga oče kupil mami na Barbarinem sejmu in ga je imela najraje. Več dni ga je iskala in spraševala vse po vrsti, če so ga kje videli. Nihče ni nič vedel. Valerija je molčala kot grob in si mislila, da bo takoj, ko se bo njun snežak stopil, predpasnik nesla domov. Zdaj pa vendar ne more vzeti predpasnika snežaku, ki bo krasil pobočje mogoče tudi dva meseca! To so bili še časi, ko je obilo snega zapadlo že več dni pred božičem in se je v kapljicah počasi spreminjal v pijačo prebujajoče se narave šele v prvih marčevskih dneh. Tudi zato je pozabila na predpasnik, ki ga počasi nihče več ni omenjal. Mama pa, kakor da se je sprijaznila s tem, da ga več nima.
Z veje se je skotalila kepa snega in padla na tla tik pred njo, kot bi ji želela pregnati spomine. “Dobro, da sem se na pot odpravila z vlakom, ceste niso nič kaj primerne za voznike kot sem jaz,” je pomislila. Sicer pa sta bila pri hiši le dva avtomobila in drugega je sin potreboval, moža pa tudi ni mogla pustiti brez prevoznega sredstva. Odločila se je, da bo praznike preživela pri mami, ki bi se morda preveč predajala spominom na očeta. Pred kratkim se je za vedno poslovil in zdi se ji, da ga mama z vsakim dnem bolj pogreša. Poskušala ji bom ustvariti nekaj tistega, kar nam je sleherni božič poklanjala ona. Pomagala ji bo speči potico. Pod smrečico, ki jo bosta skupaj postavili na predbožični večer, ji bo postavila darilce, skupaj bosta odšli k polnočnici … Končno ji bo vrnila predpasnik. Ne bo tisti, ki si ga je izposodila za snežaka – kot po naključju je dobila skoraj takšnega, kakor ga ima v spominu. “Mamo bo z njim prav gotovo razveselila,” je pomislila.
Pot, ki jo je v dijaških letih nič kolikokrat prehodila, je ni preveč utrudila. Pospešila je korake, le še malo, pa bo zagledala domačo hišo.
Že od daleč se ji je zazdelo, da se na dvorišču njene domačije nekaj dogaja. Vrata hiše so bila na odprta, na dvorišču pa je stal avto. Prav ko je zavila na dvorišče, je pripeljal kombi in voznik je tik ob njej ustavil: »Saj je tukaj doma Voglarjeva Marija?«
»Ja, prav tu, zakaj jo pa iščete?« se je začudila.
»Zdravnik sem, menda se slabo počuti,« ji je na kratko odgovoril.
Stekla je za avtomobilom. Želela je še pred zdravnikom priti do svoje matere. Iz hiše je stopila sosedova Milka.
»Kaj je narobe?« je bruhnilo iz nje, ne da bi jo uspela pozdraviti.
»Valerija, kako sem te vesela … Tvoja mama se slabo počuti in raje sem poklicala zdravnika. Saj ne, da ji sama ne želim pomagati, le strah me je, saj veš, kako je pri starejših ljudeh, lahko je kaj hujšega. Že včeraj me je prosila, da sem čez noč ostala pri njej. To se doslej ni nikoli zgodilo,« je hitela pojasnjevat Milka. Med tem časom se je zdravnik mimo njiju izmuznil v notranjost. Obe sta pohiteli za njim. Milka ga je povabila v sobo, v kateri je mama, odkar ni očeta, pogosto prebila noč. Včasih je bila to soba brata, ki pa le redko prihaja. Jože si je takoj po študiju poiskal delo v Kanadi. Z očetom se nista kaj preveč razumela in sama si je velikokrat mislila, da je pač poiskal svoj način, kako ubežati očetovim kritikam. Sam je bil vzgojen v povsem drugih časih in ni bil pripravljen sprejeti sinovega načina razmišljanja, njegovih prijateljev in povsem drugačnih pogledov na življenje. Zdaj, ko očeta več ni, pa je navezanost na dom že zdavnaj izginila in tako tudi svoje matere ne obiskuje.
Stopili so v sobo. Na postelji je vsa nemočna ležala Marija. Valerija je pristopila k postelji. »Mama, kaj je s tabo?«
»Valerija, kdo pa je tebe poklical?« se je ozrla proti Milki. »Saj ni tako hudo. Malo se mi vrti in ne morem vstati. Slabotna sem, saj bo minilo.« se je obrnila proti zdravniku.
»Malo vas bom pregledal,« je Mariji potipal čelo, »morda res ni kaj hujšega.«
Obe z Milko sta stali ob postelji in opazovali zdravnika pri njegovem delu. Marija je ubogljivo sledila njegovim navodilom. Tako drobna in nebogljena se je v tistem trenutku zdela Valeriji. Skoraj ni mogla verjeti, da vse do danes ni opazila, kako življenje polzi iz nje. Še pred nekaj trenutki jo je v mislih videla močno in pokončno žensko, za katero je bila prepričana, da zmore opraviti sleherno nalogo, ki ji jo življenje naloži. Kar sram jo je postalo v tistem trenutku. Kako le je lahko spregledala njene žalostne oči, njeno nemoč, njeno osamljenost. Zavedala se je, kako prav je storila, da se je potem, ko sta ji otroka povedala, da bosta za praznike odpotovala s prijatelji, odločila da sama preživi ta čas skupaj z mamo.
Zdravnik je potrepljal Marijo po roki in se obrnil k Milki in Valeriji: »Samo počiva naj in bo vse dobro. Mislim, da je gripa.«
Valerija je začutila olajšanje. Ko je Milka pospremila zdravnika, ki ji je izročil recepte za zdravila, je sama stopila k postelji in nežno objela mamo in ji zašepetala: »Mama, nihče me ni poklical, sama sem se odločila, da bom praznike preživela s tabo, Otroka nameravata odpotovati, Franjo je sprejel dežurstvo v službi in nihče ni imel nič proti moji odločitvi. Upam, da tudi ti nimaš.«
»Samo pazi, da še ti ne zboliš,« jo je nalahno odrinila. »Res sem vesela, da si doma,« je pritrdila.
Milka se je na hitro poslovila in ji obljubila, da se bo naslednje dni kaj oglasila, zdaj pa naj se kar posveti svoji materi.
Dan se je nagibal k večeru in mrak se je že spajal z belino zimske idile. V sobi, kjer je mirno spala Marija, je bilo še dovolj svetlo, da je Valerija, ki je sedela ob postelji, jasno zaznavala poteze na njenem obrazu. “Kako je le mogla spregledati mamino bolečino, ki se je tako jasno zapisala v njene gube?” se je očitajoče spraševala. Kako samoumevno se ji je vedno zdelo, da ji je ta ženička, ki leži pred njo, vsak trenutek prisluhnila, ji naklonila čas, da ji pomaga. Solze, ki jih je pretakala v času svoje mladostniške naivnosti, so se je vedno dotaknile. Z modrimi nasveti jo je popeljala skozi prve mesece prilagajanja na zakonsko življenje, ji stala ob strani, ko je potrebovala varstvo za svoja otroka, jo tolažila celo, ko je izgubila očeta.
Zdaj šele sliši njene besede: “Vsi bomo odšli.”
“Upam, da imam še dovolj časa, da ti namenim vsaj delček tega, česar sem bila deležna skozi svoje otroštvo, skozi čas, ko si mi bila vsak trenutek na voljo. Tudi jaz ti lahko kaj dam.”
»O Valerija, tukaj si,« jo je iz razmišljanja zdramil mamin glas. »Ni se ti treba bati zame,« se ji je nasmehnila.
Valerija jo je samo prijela za roko in jo tiho prosila: »Mama, zmoliva skupaj, kakor sva včasih ob božičnih večerih.«
»Pa saj še ni božič,« se je začudila.
»Za vajo,« je prosila še enkrat Valerija.
V sobo, napolnjeno z mrakom zimskega večera, je vstopil blaženi mir, ki ga je božala molitev mame in hčere: Oče naš, Zdrava Marija, Sveti angel, varuh moj, Tebe ljubim, Stvarnik moj …
Marija je s pomočjo domačih čajev in zdravil, ki jih je predpisal zdravnik, hitro okrevala. Božič sta preživeli v prijazni domačnosti, tudi po potici je dišalo. Valerija jo je prvič zamesila po maminih navodilih. Tako blizu, kakor v tistih dneh, si nista bili še nikoli.

ANŽEL, Ana, Ognjišče (2022) 1, str. 78-80.