To ni kraj za otroka!

S hčerko sem šla na obisk v bolnišnico, kjer je moja mama bila bitko s težko boleznijo. Ko sva z avtobusom prišli do bolnišnice, sva imeli še precej časa do ure obiskov. Sedli sva na klopco pred bolnišnico ter opazovali mimoidoče ljudi in avtomobile. Za naju je bil to povsem drugačen svet od vaškega, kjer živimo. Za malo hčerkico še bolj, saj ni bila velikokrat v mestu.
»O glej jo no! Kaj pa ti delaš tukaj?« me je nagovoril ženski glas, v katerem sem prepoznala glas svoje sošolke, čeprav se že dolgo nisva videli.
»Čakam, ko bodo odprli bolnišnico za obiske. Mojo mamo sva prišli obiskat.«
»Pa ja ne misliš otroka vzeti s seboj na oddelek, to mlado in nedolžno bitje?« se je začudila.
»Seveda bo šla z menoj. Zelo rada ima staro mamo. Pa tudi mama se bo zelo razveselila svoje vnukinje.«
»To ni kraj za otroka!« me je strogo pokarala.
»Zakaj pa ne? Saj tudi otroci lahko zbolijo in pristanejo tu notri. Bolje je, če so seznanjeni s tem, da ji življenje ne dobi nepripravljene na preizkušnje, ki vsakogar prej ali slej doletijo,« sem ji odgovorila.
»Jaz svojega sina nisem pustila k očetu, ko je umiral! Tudi na pogreb ni šel, da ga ne bi preveč prizadelo. Zdaj me sprašuje, kje je ata, pa mu povem, da je odšel na daljše potovanje. Le zakaj bi ga strašila in mu begala misli! Naj ima brezskrbno otroštvo!« se je pohvalila.
»Pa misliš, da je srečen, ko te sprašuje za ata? Gotovo ga pogreša in težko čaka, kdaj se bo vrnil. Bolje bi bilo, da bi mu povedala resnico. Ko bo spoznal, da je ata moral oditi za vedno, da mu nisi omogočila, da bi se poslovil od njega, ti bo zameril tvoje laži in prikrivanje,« sem ji morala povedati svoje.
»Mudi se mi v vrtec po sina, potem greva na zabavo rojstnega dneva k njegovemu prijatelju. Nasvidenje, lepo se imejta!« je odhitela.
***
Sedela sem in razmišljala o njeni vzgojni metodi. Ubogi otrok, kakšno mehkužno bitje bo naredila iz njega. Sploh ne ve, kaj vse ga lahko še čaka.
Spomnila sem se, kako sem še kot majhen otrok ujela pogovor mame in očeta o vaščanu, ki je umrl nagle smrti.
»Kaj hočemo, vsi bomo enkrat umrli, eni prej, drugi kasneje, kakor je komu dano,« je rekla mama.
»Umrla bom, kot je umrl ta stric? Kam bom šla? Kaj tudi otrok lahko umre? Kaj se zgodi takrat, te hudo boli?« Sto vprašanj sem imela za svoje starše.
»Nič se ne boj, če boš pridna, te bo angelček odpeljal v nebesa. Vsi se bomo po smrti dobili tam, pri Jezusu in Mariji,« me je pomirila mama.
»O, potem pa ni tako hudo, ko umreš,« sem prišla do zaključka.
***
Ko je bilo konec obiskov, sva se s hčerko odpeljali domov. Misli so mi kar naprej uhajale k srečanju s sošolko in njenemu ravnanju s sinom. Gotovo misli, da ga bo zavarovala, meni se njeno ravnanje zdi napačno. Včasih so otroke vzgajali drugače in jih pripravljali na resnično življenje.
V spominu mi je ostal dogodek iz mojega zgodnjega otroštva. Tisti časi so bili posebno lepi zaradi druženja s sosedi, zlasti v zimskem času, ko so bili večeri dolgi. Pri vsaki hiši so zmolili rožni venec, potem pa smo šli v vas k sosedom ali pa so sosedi prišli k nam. Igrali smo se razne igre, starejši so pripovedovali zgodbe, ki smo jih otroci poslušali z odprtimi usti in ušesi. To so bili nepozabni večeri z veseljem, smehom in sproščenim druženjem vaščanov.
Komaj sem dobro shodila, že sem hotela hoditi in večkrat sem tudi šla s sestrama vasovat, kot smo temu druženju rekli. Pri sosedovih sta bila mati in sin, oče je bil že pokojni, drugi otroci pa so že odšli po svetu. Na topli peči smo igrali domine. Meni običajno niso pustili igrati, ker sem bila premajhna. Nekaj časa sem gledala, poslušala in bilo mi je lepo. Na toplem sem kmalu postala zaspana. »Gremo domov!« sem začela sitnariti.
Sestri in sosedov Janez so bili zatopljeni v igro in niso hoteli končati zaradi mene.
»Malo še počakaj!« so mi rekli.
Čakala sem, a mi je bilo kmalu dovolj. Želja po topli postelji je bila vedno močnejša. »Grem pa kar sama!« sem rekla.
»Sama ne smeš ven, zunaj je tema, lahko kam zaideš,« so mi rekli. »Saj poznam pot, ne bom zašla,« sem vztrajala.
»Le pojdi,« se je oglasil Janez, »tam na vogalu je krvavo stegno. Se ga nič ne bojiš?«
Vedel je, da me bo s tem strahom zadržal na peči. Bila sem zelo boječa, zlasti v temi, in srečati se s krvavim stegnom me je bilo groza.
Ko sem s sestrama šla domov, sem se obeh močno držala za roke in bolščala v temo, da bi zagledala krvavo stegno.
Sestra, ki je videla, kako me je strah, me je pomirila: »Saj ni krvavega stegna, Janez se je samo hecal!«
Naslednje jutro je mama imela opravka s prašiči in kokošmi. Hodila sem okrog in jo vprašala: »Mama, a je res tam zadaj krvavo stegno?«
»Kje pa! Kakšno stegno neki. Kdo pa ti je to rekel?« se je mama začudila mojim mislim.
»Janez včeraj zvečer, da me bo krvavo stegno, če grem sama domov.«
»To je rekel kar tako, da bi nehala sitnariti in siliti domov. Nič se ne boj, tega strahu ni!« me je potolažila.
Grem pa pogledat, če ju res ni, sem si rekla. Počasi in previdno sem šla po poti k sosedovim. Nikjer ni bilo nobenega sledu o krvavem stegnu. Šla sem naprej, da pogledam k sosedovi teti, ki je bila na domu sama.
Videla sem, da so hišna vrata zaprta, hlevska pa na stežaj odprta. “Teta je v hlevu,” sem vedela in stopila na kamniti hlevski prag. Previdno sem stopila v hlev in skoraj padla vznak , ko sem zagledala mlako krvi in sredi nje negibno sosedovo teto. Stekla sem domov in že po poti vpila: »Mama, teto je napadlo krvavo stegno!«
»Kje si pa bila?«
»Šla sem pogledat, če je kje krvavo stegno. Teta leži na tleh v hlevu in kri je okoli nje.«
Mama me je malo nejeverno pogledala, pa je vseeno šla v sosedov hlev. Ko je videla krvavi prizor, je brž poklicala očeta. Oče je hitro tesno povezal nogo nad rano, sosedov Franci pa pohitel po zdravnika. Kmalu je prišel tudi rešilni avtomobil. Teta je bila kar dolgo v bolnišnici.
Pozneje sem zvedela, da jo je brcnil konj. S podkvijo ji je zadal veliko rano, iz katere je odteklo veliko krvi. Reševalci so pohvalili očeta, da je pravilno ukrepal in ustavil krvavitev. Ko je teto brcnil konj, je padla in z glavo priletela v steno, da je izgubila zavest. Takoj ko je prišla iz bolnišnice, sva jo z mamo šli obiskat. Imela je povito nogo in hodila je z berglami. Vesela naju je bila, me stisnila v objem, kot mi je rekel že njen Janez: »Sam Bog te je poslal. Še malo, pa bi izkrvavela. Janez bi prišel domov šele pozno popoldne …«

Heli, To ni kraj za otroka. (zgodbe), v: Ognjišče 6 (2022), 27-29.