“Ničesar ne smeš vzeti!”

Vsako leto sta Manca in Tinko težko čakala brezskrbnih počitniških dni pri teti Mariji. Njena majhna kmetija z dvema kravama in nekaj prašiči je bila ravno tolikšna, da je bilo veliko dela pa malo zaslužka. Zato je teta hodila še v službo. Moža ji je pred leti vzela bolezen, sin je odšel po svetu, hči Majda pa se je zaposlila v bližnjem kraju. Po svojih močeh ji je pomagal stari ata Joža.
Nečaka sta bila v poletnih mesecih vsaj nekoliko v pomoč. Kolikor sta zmogla in znala, sta pomagala pri delih okoli hiše in na polju. Zanju so bili najlepši večeri, ko jima je stari ata pripovedoval svoje dogodivščine, ko se je po prvi svetovni vojni, večinoma peš, prebijal iz ruskega ujetništva domov. Tinko pa se je veselil tudi druženja z vaškimi vrstniki. Podili so se po vasi, se igrali in se pogovarjali. Rad jih je poslušal, saj se mu je zdela njihova govorica kot pesem. Manca je raje ostajala doma pri teti. Pomagala ji je pri raznih opravilih in se čudila njenim modrostim, ki jih ni nikoli zmanjkalo.
Tudi vaščani so bili zelo prijazni do njiju. »Ti si pa Mlinarjeva,« so pogosti rekli Manci. Ona se je vedno znova začudila, kako to vedo. »Mamici si podobna,« ji je razložila teta Marija.
Nekaj posebnega so se jima zdeli tetini obiski po vasi. Pri njih doma so redkokdaj koga obiskali, še redkeje pa je kdo prišel k njim na obisk. »Tako je pač v mestu,« jima je razložila teta. Pri teh srečanjih sta zvedela marsikaj novega in zanimivega. In presenečena sta bila, da so jima povsod ponudili kakšno malenkost. »Saj ni potrebno,« se je v njunem imenu branila teta, »saj imamo vsega dovolj.« Pa bi tako rada sprejela ponujeno pozornost, posebno če je bilo kaj sladkega.
»Kadar sem jaz zraven, še lahko kaj vzameta, drugače pa ne smeta ničesar vzeti! Posebno če ljudi ne poznata,« jima je nekajkrat resno dejala teta.
Nekega dne so poslali Manco k Blažkovim z naročilom, naj jim pove, da bo v soboto teta lahko prišla pomagat pobirati krompir. Blažkova teta je bila sporočila vesela in ji odrezala velik kos kruha. Manca se je, tako kot je naročala teta, ponujenega kruha branila in se izgovarjala, da ni lačna.
»Ga boš pa s seboj vzela,« je prijazno dejala teta, ona pa je trmasto vztrajala. Samo pomislila je, kako bi bila teta huda, da se ni držala njenega naročila.
Blažkova teta ni mogla skriti razočaranja. Bolj slabe volje je naročila za teto pozdrave. Manca je vsa zadovoljna prišla domov in teti povedala, kako uspešno se je v njeni odsotnosti ubranila darila pri Blažkovih.
Teta jo je začudeno in kar jezno pogledala. »Kruh si odklonila? Kruha se ne sme nikoli odkloniti!«
»Saj ste mi tako naročili!« se je branila Manca.
»Ampak ne kruha. Kruh se mora vedno vzeti.«
Manca tega ni mogla razumeti. »Le kaj sem naredila narobe?« so ji solze silile v oči. Vsa prizadeta se je zatekla v hlev in kozličku zaupala svoje gorje.
Te tetine besede so bile zanjo uganka, ki je ni mogla razvozlati, vprašati se pa tete ni upala.
***
Pred kakšnim letom sta sestrični Manca in Majda obujali spomine. Da se je marsikaj spremenilo, sta ugotavljali, in da večina ljudi, ki sat jih omenjali, že počiva pri Svetem Andreju. Ko sta tako kramljali, se je Manca spomnila, kako je pri Blažkovih odklonila kos kruha in kako je s tem prizadela teto Marijo. Dodala je še, da tega nikoli ni mogla razumeti.
»Seveda nisi mogla,« ji je razložila Majda. »Kaj je mama s tem mislila, ti takrat ni mogla ali ni znala pojasniti. So se pa ljudje, bolj iz vljudnosti, branili raznih drobnih pozornosti, kruha pa se res, iz spoštovanja do njega, nikoli ni smelo odkloniti. . Takšne so bile tedaj navade. Da ne smeš od neznanih ljudi ničesar vzeti, pa je ponavljala iz same skrbi, da se ti ne bi kaj hudega zgodilo.«
»Da se mi ne bi kaj hudega zgodilo?« se je začudila Manca.
»Prav zaradi tega! Tudi sama dolgo nisem mogla tega razumeti. Ko pa sem malo odrasla, sem ji bila za njeno vztrajnost zelo hvaležna,« je nadaljevala Majda. »Vidiš, kmalu potem ko sem se zaposlila, sem na poti v službo zamudila avtobus. Odpravila sem se peš in vmes dvigala palec mimo vozečim avtomobilom. Kmalu mi je ustavil avto s tujo registracijo. Dva zdomca iz sosednje države sta se vračala domov. Prisedla sem na zadnji sedež. Kmalu mi je eden od njiju prav prijazno ponudil bombon. Ob njegovem pogledu me je spreletelo in spomnila sem se maminih opozoril. Bombon sem vzela in šla z roko k ustom, vendar sem ga obdržala v dlani. Neznanca sta se vneto pogovarjala med seboj in se vedno pogosteje ozirala nazaj in me opazovala. In bila sem vedno bolj prestrašena. Naenkrat je avto zavil na stransko pot. Izstopila sta in tudi meni naročila, naj grem iz avta. Hitro sem izstopila. Iz njunih obrazov sem spoznala, da tega nista pričakovala.
“Ničesar ne razumem,” je rekel eden od njiju in vrgel vrečko z bomboni po tleh. K sreči do najbližje hiše ni bilo prav daleč. Začela sem vpiti, kolikor sem mogla glasno.
“Gremo,” je rekel drugi in me potisnil nazaj v avto.
Vrnili smo se na glavno cesto, nato pa z vso naglico nadaljevali vožnjo.
“Kje naj te odloživa?” je jezno vprašal šofer.
“Čez kakšen kilometer,” sem s težavo spravila iz sebe. V meni se je vse treslo, saj sem se bala, da ne bom nikoli več prišla iz tega avtomobila.
“Tukaj!” sem skoraj zavpila, ko smo se približali prvim hišam, čeprav je bilo do mojega službenega mesta še dobrih sto metrov.
Šofer je jezno pritisnil na zavoro, jaz pa sem planila iz avta. Komaj sem izstopila, je avto z vso naglico oddivjal naprej. Šele ko je izginil za ovinkom, sem se oddahnila. Počasi in s težavo sem prehodila tistih sto metrov in sama pri sebi ponavljala mamine besede: “Ničesar ne smeš vzeti!”«
»Zdaj pa vse razumem,« je pohitela Manca. »Velikokrat mi je to prišlo na misel. No, pa imam en zapleten vozel manj in en dragocen nasvet več.«

J. Jarc-Smiljan.(zgodba), v: Ognjišče 6 (2022), 78-79.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.