Birmanska botrica

Bilo je prva leta po drugi svetovni vojni.
Na ozarah so postale matere, ki so se vračale z roditeljskega sestanka.
»Težko je vzgajati, ko ti neki učitelj v eni uri lahko podre vsa tista tvoja vzgojna prizadevanja.«
»Čudno, da se je ravnatelj tako obrnil po vetru.«
»Ja, to mora biti močen pritisk partije. Včasih je z družino hodil v cerkev, lani pa je otroke kaznoval, ko niso prišli za božič v šolo.«
»Taki pritiski so, da mislim mojo Ano še letos dati k birmi, takoj po prvem obhajilu.«
»Prav imaš! Birma v fari je na vsaka štiri leta in čez štiri leta morda ne bo več verske svobode. Vse huje je, verni ljudje imajo povsod težave. Partijski sekretarji pa se slinijo in lezejo naprej.«
»Nič jih ni sram, da so zatajili svojo vero.«
»Ja, Judeži so vedno bili. Za denar prodajo Boga in svoje prepričanje.«
Žene so se razšle. Mina se je po večerji obrnila k najmlajši hčerki: »Ana, kar letos greš k birmi. Kdo bi ti pa vezal birmo? Ali imaš že izbrano botrico?«
»Ja mama, teta Lojzka bo.«
»Oh, to bo pa nerodno, ona živi v Ljubljani. Kaj ko bi izbrala teto Marjanco?«
»Ne, teto Lojzko hočem ali pa nobene!«
Ani je spomin odprl tisti ljubeznivi stik s teto Lojzko, ko ji je bilo pet let. Bilo je žegnanje in mama Mina je povabila v goste mnogo sorodnikov. Njihovi pogovori so se raztegnili v noč. Ana je bila že zaspana in sitnarila je mami, naj jo spremlja v posteljo.
»Znaš sama, kar pojdi!«
Z jokom se je Ana užaljeno počasi pomikala po stopnicah. Teta Lojzka je stopila za njo, se zazrla v njen jokajoči obrazek: »Ti angelček moj!« in ljubeznivo jo je odnesla v posteljo.
Od takrat je bila teta Lojzka njena zavetnica in priprošnjica. Če se ji je zdelo, da se ji godi krivica, si je rekla: kar k teti Lojzki v Ljubljano bom šla!
Mama Mina jo je prebudila iz sanjarjenja: »Prav, potem pa jo kar sama vprašaj, če ti hoče vezati birmo.«
Ob prvem srečanju s teto Lojzko je Ana že imela botrico.
Bližal se je čas birme in teta je poslala sporočilo, naj pride Ana za nekaj dni k njej, ker ji želi za birmansko darilo kupiti obleko in čevlje.
Tako je Ana spet videla tiste visoke hiše in ozke ulice in s tramvajem se je peljala. S teto sta najprej obiskali čevljarja, ki ji je umeril čevlje, nato pa šli k šivilji. Ana je poslušala, kako težko je bilo dobiti blago za oblekico. Bela svila z drobnim rožastim potiskom si je Ana vtisnila v spomin, medtem ko je šivilja s svojim metrom vzela mere.
Ani je bilo pri teti Lojzki zelo všeč. Ko je gledala skozi okno na Gornji trg, je vse mrgolelo kot v mravljišču. Ljudje so hiteli sem in tja, vsake toliko časa je pozvonil tramvaj in spet se je vsula nova gruča.
Naslednji dan pa pri teti pozvonijo tri osebe: dva moška in ženska. Predstavijo se kot OZNA in povejo, da bodo opravili hišno preiskavo.
Ko jih je teta zagledala, se je strahu pričela tresti. Slišala je že za mnoge tak obiske, ki so se končali z odvzemom prostosti, odvzemom premoženja …
Ana je opazovala te nezaželene goste, ki so začeli odpirati omare. Neke posebno lepe stvari, od pozlačenih posod in nekaj cekinov, ki jih je teta hranila v čajnih skodelicah, je tuja ženska spravila v svojo potovalko. Premetavali so med knjigami. Nato nenadoma: »Tovarišica, pripravite se, greste z nami!«
Teta je v joku naročila sostanovalkam, naj Ano odpeljejo domov k mami. Kdo ve, kaj so iskali. Najti so hoteli neki vzrok za nacionalizacijo hiše, ki jo je teta podedovala po stricu, ki mu je v bolezni stregla. Nobene obremenitve z nikomer ni imela, nobenih povezav, sploh pa je med vojno živela v okupirani Ljubljani. Preživljala se je z najemnino treh skromnih stanovanj, v katerih so živele ostarele žene. Nobene kopalnice ni bilo v hiši, za vse pa v dveh nadstropjih tri stranišča, v pritličju pa dve majhni obrtni delavnici.
Ano so pripeljali domov in povedali, da so botrico odpeljali v Kočevje in ne vedo, kdaj se vrne. Tetin prijatelj je obljubil, da bo vložil pritožbo.
Ana je vsak večer molila za botrico. Nekega dne je med kosilom nenadoma vprašala: »Koliko dni je Jezus preživel brez hrane?« Stiskalo jo je pri srcu in preštevala je dneve. Iz Ljubljane pa nobenih novic.
Bližal se je že zadnji teden pred birmo, zato so Ani določili nadomestno botro.
»Ne, ne maram nobene druge botrice, hočem teto Lojzko!«
Ana je neprestano mislila na teto. Če je zaprta, je brez hrane, koliko časa je lahko brez hrane. Pomislila je, da je bil Jezus štirideset dni brez hrane in skrbelo jo je vsak dan, če je teta še živa in ali bo lahko do birme prišla domov. Molila je zanjo in jokala v svoji postelji.
Nato je od fare prišel mežnar vprašat, če gre Ana zdaj k birmi. Mama je še prigovarjala Ani, da bi imela še nadomestno botrico, še mlajšo sestrično Anico.
»Ne, nobene druge ne maram!« je jokala Ana.
»Potem moramo potrdilo vrniti na škofijo,« je dejal mežnar in se odpeljal s kolesom. Čez čas so Ani poslali sive čeveljčke: naj jih kar nosi, saj ji noga raste in naslednje leto ji bodo premajhni. Nosila jih je samo za k maši.
Čez tri mesece je teta prišla iz Kočevja, ker ji je izvrstna pravnica izborila svobodo. Tudi hiše ji niso podržavili. saj je bila preskromna za novodobne socialiste.
Ana je šla k birmi naslednje leto v stolnici s svojo izbrano botrico. Birmal jo je škof Anton Vovk. Takrat so botri res vezali birmo, ker so svojemu birmancu prek čela dali kakšen centimeter širok in meter dolg trak, ki so ga zavezali zadaj.

M. Hafnar (zgodba), v: Ognjišče 6 (2022), 79-80.