Vse, kar je lepo

Ko je Žan nastopil službo v novi ustanovi, je bil Bert tam zaposlen že nekaj let. Ko se je Žan v novem okolju znašel v zagati, mu je Bert pomagal z nasvetom, ne da bi kdo drug to sploh opazil. Marsikdo tega tudi ne bi znal ceniti, Žan pa je v tem dejanju začutil Bertovo obzirnost in plemenitost. Med njima so se začele spletati prijateljske vezi.
Ko so se čez kakšnega pol leta slučajno srečali na izletu v Kamniški Bistrici in nato skupaj preživeli lep dan, sta se povezali tudi njuni družini. Toliko enakih pogledov in podobnih načrtov so imeli, da so ob koncu dneva sklenili, da se bodo še srečevali.
Žan in Bert sta bila v službi dobra sodelavca, njuni ženi Manca in Stanka pa odlični sogovornici. Tako lepo se je pogovarjati z nekom, ki zna poslušati in povedano hvaležno sprejemati.
Verjetno Žan niti sam ni vedel, zakaj je Bertu zaupal, da objavlja svoje zgodbe v nekaterih revijah, za kar so vedeli le njegovi domači. Bert pa mu je povedal, da svoje dojemanje sveta rad preliva v pesmi in z njimi umiri svojo dušo. In bil je med prvimi, ki je Žana spodbujal, naj svoje zgodbe zbere in objavi v knjigi.
Bližalo se je poletje. Že sredi maja sta se prijatelja pogovarjala, kje bi lahko z majhnimi otroki preživeli počitniške dni. Še najlažje bi bilo pod šotori sta presodila. Kaj pa če šli taborit skupaj? Bertovi so že imeli šotor, Žanovi bi ga pa kupili. Hitro so se dogovorili. Kaj če bi se njunima družinama pridružila še sestrina družina, je čez kakšen dan vprašal Bert. »Seveda,« je bil za to Žan, Bert pa je dodal, da je njegov svak Stane zanimiv človek, ki zna družbo držati pokonci.zgodba4 07 2022
In so šli. Iskali so prostor, kjer bi lahko postavili šotore čim bolj skupaj, pa ga niso našli. »Morda pa je bolje, da nismo preblizu,« je kot psiholog razmišljal Bert, »saj prevelika bližina nikoli ni dobra.« Najbolj navdušeno je predlog sprejel Stane. Kmalu pa so ugotovili, da je imel pri tem svoje načrte. Odvajal se je namreč kajenja in njegova žena Milica ga je strogo nadzirala. In tako je Stane pritekel v en ali drug šotor, pokadil vsaj pol cigarete, povedal kakšno šalo in prosil za košček kruha, da Milica ne bi odkrila njegovega greha, in počasi odšel proti svojemu šotoru.
Ko so postavljali šotore, je bil vroč dan. Ida je imela komaj nekaj mesecev in ni najbolj razumela, da imajo vsi polne roke dela in je z glasnim jokom opozarjala, da je osamljena v otroški košarici. Žan, ki je zabijal kline, je mimogrede zazibal košarico, pa se spet lotil zabijanja.
Mimo je prišla gospa iz sosednjega šotora, tržaška Slovenka. »Pazienza, pazienza,« je nagovorila Žana.
»Senca pa je, senca,« je pokazal Žan na košato krošnjo bora.
»Ja, potrpljenje je potrebno v tej vročini in pri glasnih otrocih,« je posegla vmes Stanka, ki se je s starejšo hčerko vrnila z recepcije in ji je bila italijanščina bolj domača.
Soseda ni rekla nič, Žan pa je nejevoljno zamomljal, da je dobra tako senca kot tudi potrpljenje.
Kakšen dan zatem so sedeli pred šotorom.
»Sara! Takoj pridi sem!« se je zaslišal rezek ukaz izpred šotora nedaleč od njihovega. Ukaz je veljal deklici, stari kakšnih pet let, ki jo je mahala po sredini ceste. Za hip je pogledala očeta, ki je sedel na zložljivem stolčku in bral časopis, in mirno šla naprej.
»Sara! Kaj sem rekel?« je bil očetov glas še ostrejši.
Sara se ni niti ozrla.
»Če me ne boš ubogala, se bom razjezil!«
Sara je zajokala. Ko je jok postal glasnejši, je prihitela iz šotora mama, dvignila hčerko v naročje in jo objela. Oče pa je mirno bral časopis.
»Upam, da ta gospod ni učitelj!« je zavzdihnila Stanka.
Vsak večer so se zbrali ob enem od šotorov in modrovali. Ti klepeti so imeli svoj čar. Ravno toliko so se poznali, da je bila skoraj vsaka novica nova. Različno dolgo so bili poročeni in otroke različnih starosti so imeli in s tem različne vzgojne izkušnje, probleme in nasvete. In tudi na politiko so se vsi dobro spoznali.
Tako razgreto so se tistega večera pogovarjali, da so pozabili, da je ura že pozna. Proti polnoči se začne šotor pod njimi počasi odpirati. Najprej se je prikazala plešasta glava, nato pa je iz šotora previdno zlezel moški srednjih let. Pač nočne obveznosti, so pomislili.
Pa jih je presenetil, ko je zakorakal proti njim. »Oprostite, da vas motim,« je dejal zelo prijazno, »vaši pogovori so intelektualno zelo na višini, ampak moja tašča ne more spati.«
Ostali so brez besed, gospod pa se je obrnil nazaj proti svojemu šotoru, ne da bi čakal pojasnila. Samo poklapano so se spogledali in se pobrali vsak v svoj šotor.
Seveda so s svojimi intelektualnimi pogovori še nadaljevali pozno v noč. Samo preselili so se na obalo in tam razpredali svoje misli, obujali spomine in kovali načrte. Kadar jim je zmanjkalo besed, so prisluhnili nežni pesmi valov.
Po desetih dneh se je Žanova družina zaradi obveznosti odpravila domov. Moška sta jim pomagala podreti šotor, potem so se prijateljsko poslovili. Vsi so se strinjali, da tako lepih počitnic že dolgo niso imeli. Še iz avta so si mahali v slovo.
Čez dobrih štirinajst dni sta se Žan in Bert srečala v službi.
»Veš, da mi je naše letošnje taborjenje dalo misliti,« je rekel Bert.
»Kaj pa se je zgodilo takega?« je bil Žan nekoliko presenečen.zgodba4 07 2022a
»Potem ko ste vi odšli, smo se vas prvi dan, morda tudi drugi, še kdaj spomnili, potem pa kot da vas ni bilo tukaj in smo se skupaj lepo imeli. Ko sem pred dnevi pomislil na to, me je streslo: ali je mogoče, da s tako lahkoto pozabljamo? Tako na ljudi kot na dogodke?«
»Vsak tega še opazil ne bi,« se je zamislil Žan. »Nekaterih ljudi in dogodkov pa nikoli ne pozabiš,« je dejal po kratkem premisleku. »Kot otrok sem preživel nekaj nepozabnih poletij pod planinami. Teta me je namreč vzela s seboj tja gor, kjer je kuhala delavcem, ki so urejali hudournike. Živeli smo v baraki, vkopani v sneg, obdani s smrekami. V bližini je bil potoček, kjer so mi delavci naredili mlinčke. Zdelo se mi je, da živim v pravljici. Po nekaj letih so tisto barako podrli in jo odpeljali drugam. Tisti kraj se je globoko zapisal v mene. Že dolgo sem si želel ogledati ta srečni, nepozabni kraj, kjer sem kot otrok preživel toliko nepozabnih dni. Ko smo se lani peljali tam mimo, sem se ustavil na mestu, kjer se je steza spustila proti baraki. Povsod je bilo samo grmovje. Že sem mislil, da sem zgrešil, a sem zagledal strugo potočka, ki pa je bila suha. Šel sem proti tistemu mestu, kjer naj bi stala baraka, toda vse je bilo zaraščeno s smrekami in grmovjem. Že sem hotel oditi, tedaj pa sem med grmovjem zagledal kup opek. To je bilo vse, kar je ostalo! Samo nekaj opek od dimnika,« je Žan končal pripoved.
»Ne, ne, ni ostalo samo nekaj opeke,« se ni strinjal Bert. »Vse, kar je lepo in dobro, ostane v spominu za vedno.«
»Prijateljska tolažba ali spodbudna resnica?«
»Sam si odgovori.«

J. Jarc-Smiljan.(zgodba), v: Ognjišče 7 (2022), 90-91.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Zajemi vsak dan

Vzeta v nebo je, a z nami živi, / da človek utrujen poti ne zgreši. // Po stezi med polji k tebi hitim, / šopek molitev v roki držim.

(Lojze Kozar ml.)
Ponedeljek, 15. August 2022
Na vrh