Moja prva plača

S to resnično zgodbo iz mojih rosnih let bi rada mladim povedala, da danes še zdaleč ni tako hudo, kakor je bilo v moji mladosti, ki sem jo preživljala v kraljevini Jugoslaviji. Nihče ni lačen in vsi so lepo oblečeni. Seveda manjka marsikaj tistim, ki so brezposelni in mnogim mladim družinam. Bog daj, da ne bi bilo slabše!
In zdaj k moji zgodbi. Ko sem bila stara šestnajst let, sem videla stisko mojih staršev. V družini nas je bilo pet otrok, tri deklice in dva dečka. Jaz sem bila najstarejša. Sklenila sem, da grem služit v mesto, da bi pomagala mojim sestram in bratom. Čeprav sem se dobro učila, nisem mogla iti naprej v šole. Starši so nas komaj preživljali, tudi za oblačila ni bilo denarja.
Res sem šla služit v Maribor k družini, ki je imela veliko pekarno. Rečeno je bilo, da bom pazila na devetmesečnega sinčka, poleg tega pa naj bi še kaj pomagala v kuhinji, ki je bila velika, saj je bilo v pekarni zaposlenih deset ljudi. Za plačo naj bi dobivala 150 dinarjev mesečno.
Gospa je bila še mlada, doma iz naših krajev. Sprva je bila do mene zelo prijazna, potem pa zmerom manj. Bila sem ji prepočasna, nalagala mi je težka dela. Dvakrat na teden sem morala poribati kuhinjo in trgovino s kruhom. Vse, kar je bilo za fantka, sem morala jaz oprati. Ponoči je bila moja blazina pogosto mokra od solz, tudi zaradi domotožja in ponižanja. Edino fantka sem imela rada. Ime mu je bilo Hubert. Govorili so nemško, kar pa mi ni delalo preglavic, saj smo doma živeli ob avstrijski meji in smo znali oba jezika. Čudilo me je, da so fantka dali v mojo sobico. Če je ponoči jokal, sem morala jaz vstati. Nekoč ga nisem mogla potolažiti in sem ga dala v mojo posteljo. Takoj je zaspal. Zjutraj sem bila zato kregana – češ, otrok mora spati v svoji posteljici.
Tolažila sem se, da bo kmalu mesec okoli in dobila bom svojo prvo plačo. Delala sem že račune, kaj vse bom kupila svojim sestram in bratom. Nujno rabijo novo obleko.
Ko je bil zadnji dan pred prvim, sem se že veselila plače. Popoldne me je gospa poklicala gor v svojo spalnico. Kako hitro sem letela po stopnicah!
Gospa odpre svojo veliko omaro, v kateri je bilo polno oblek. Z obešalnikom vred vzame ven črn plašč s kapuco. Takim plaščem smo pravili Hubertov plašč.
»Probajte, Ani, ta plašč. Če vam je prav, vam ga dam, saj sploh nimate plašča.«
Jaz neumnica nisem vedela za njeno namero in sem ga res oblekla in bil mi je prav, saj je bila tudi gospa bolj drobne postave.
»Obesite ga v svojo omaro, vam ga dam.«
Motilo me je, da je mene, šestnajstletno deklico, vikala.
»Torej, Ani, naj bo to vaša plača za ta mesec, mislim, da je vreden te plače,« je rekla in že odbrzela po stopnicah dol v kuhinjo. Obstala sem kot okamenela. Debele solze so mi tekle po licih, a gospa se ni zmenila za mene.
Vse moje sanje, kako bom razveselila moje domače s svojo prvo plačo, vse je splavalo po vodi. Nihče se ni zmenil za moje solze, le pekovski mojster jih je videl. Nič me ni vprašal, a naslednje jutro mi je prinesel kar v svojem belem predpasniku nekaj toplih žemljic.
»Ani, hitro pojej, kar ti ostane, pa skrij!« je dejal in odhitel v prostor, kjer so ponoči pekli kruh in žemlje.
To je bila edina tolažba tistega jutra. V ušesih pa so mi še vedno zvenele besede, ki mi jih je izrekla gospa: »Tako, Ani, zdaj sva kvit za ta mesec!«
Takšna je bila moja prva plača.
A. Uršej.(zgodba), v: Ognjišče 7 (2022), 79.