Moj prijatelj Tim

Včasih sem rada hodila v hribe. Eden mojih najlepših spominov na družinske izlete je bilo naše nekajdnevno planinarjenje po Sedmerih triglavskih jezerih. Spominjam se tistih lepih sončnih dni, dobrega razpoloženja, lahke hoje. Pri sedemnajstih letih je visok hrib le krtina. Na planinarjenje smo odšli z zakoncema Sonjo in Pavlom, oba sta imela takrat okrog petdeset let in bila sta izkušena planinca. Vsak planinec dobi svoje planinsko ime, tako sem postala Modri dirkač po tisti risanki, kjer kača pridirja. Modri zato, ker mi je oče dal svojo premajhno srajco gorske straže – tudi on je bil pred poroko navdušen planinec – dirkač pa zato, ker sem imela neverjetno kondicijo. Šli smo čez Komarčo, Črno jezero, na Komno pa do koče Pod Bogatinom in na Krnska jezera. Čudovita narava, ki se prepleta s sledovi zla iz prve svetovne vojne.
Po tistem skupnem planinarjenju sta me zakonca začela vabiti s seboj na sobotne izlete v hribe. Rada sem šla. S seboj sem vedno vzela svojega vnuka Tima. Tim je bil fantič sedmih let. Izredno bister, zvedav fantič. Med Timom in mano je kljub desetletni razliki v letih vzniknilo pravo prijateljstvo. Redno smo hodili na izlete. Vsakič, ko me je Sonja poklicala, je dodala, da Tim komaj čaka, da me vidi. Vedno je navdušeno pritekel k meni in mi hitel pripovedovat vse, kar se mu je v preteklem tednu dogodilo. Jaz sem ga poslušala, se z njim igrala, mu pripovedovala pravljice in si želela, da bi nekoč tudi sama imela takega fantiča. Najbolj sta ga jezili njegovi mlajši sestri, s katerima si ni mogel kaj dosti pomagati, raje bi imel veliko sestro, tako kot sem bila jaz.
Čez čas sem spoznala bodočega moža in za sobotne izlete ni bilo več časa. Občasno smo se še srečevali. Tim mi je vedno predlagal, da bi morali skupaj v hribe, da je to super. Potem sem se poročila in se odselila v drug kraj.
Minilo je nekaj let, bila sem že v službi, ko so nas prišli obiskat birmanci iz sosednje župnije. Pripravljala sem zdravila za stanovalce, ko se je v sestrski sobi prikazal Tim.
»Živijo, sem te prišel pogledat!« Nisem mogla verjeti, da se me še spomni. Malo sva se pogovarjala in že so ga pogrešili animatorji in ga priganjali, naj gre z njimi. Toplo mi je bilo pri srcu! Spomnila sem se tistih lepih, sončnih dni!
Čas je tekel dalje in nekega dne sem dobila vabilo na ogled gledališke predstave. V njej je igral Tim. Po predstavi smo se srečali za odrom. S seboj sem imela oba otroka, hčerko še v naročju. Tim je bil zdaj odrasel, vitek mlad moški, oči pa še vedno iste, navihane.
»Ti je bila predstava všeč?« me je vprašal.
»Seveda,« sem se nasmejala ter pojasnila možu in otrokoma najino prijateljstvo. Začela sem pripovedovat, koliko sva se preigrala, kako je bil bister, kako dobro je znal računati …
»Se spomniš, da sem vedno govoril, da bom pilot in te bom peljal z avionom?«
Planila sem v smeh: »Res se spominjam.«
Zasmejal se je: »Peljati te z avionom mi ni uspelo, upam pa, da sem te uspel vsaj en večer nasmejati.« Navdušeno je dodal: »Prihodnji mesec se bom poročil, tako zelo sem zaljubljen.«
Iskreno sva se objela, zaželela sem mu veliko sreče v življenju.
Lepo je srečati ljudi, ki si jih imel rad in za katere veš, da so te imeli radi!

L. Razpotnik: (zgodba), v: Ognjišče 7 (2022), 80.