Nedelja je

Kadar si v ihti današnjih dni želim pričarati sproščeno, igrivo srečo, spokojno varnost, mir in željo, da bi za vedno ostalo tako, mi je treba le zakorakati v nedeljo otroških let.
Že ob sobotah, ob treh ali štirih popoldne, je na Vihru zvonilo. To je bilo vsem znamenje, da je minil delovni teden. Začele so se priprave na praznik ali nedeljo. Ženske so po hiši pospravljale in pometale, moški so počistili pred hlevom, za podom, pred kaščo, pripravili krmo za živino. Obred se je končal s pripravo praznične obleke za naslednji dan.
Najraje smo hodili k prvi, zgodnji maši, ki se je brala že ob šesti uri, pa naj je bilo pozimi ali poleti. V ranih letih sem mašo doživljal po svoje. Predstavljal sem si, da je cerkev kraj, kjer so nebesa odprta, in stojimo pred velikim, živim Bogom. V skrivnosti Božjega sveta so nas uvajali salezijanski duhovniki. Kako zanimive pridige smo poslušali! Vse pa so se stekale v naročje Božjega stvarstva, v srečo Božjih otrok. Vrhunec mi je bilo vedno tisto lepo slovesno petje očenaša. Duhovnik je pel v latinščini, po koralnem napevu. Kakor da smo pred samimi nebeškimi vrati, izza katerih poslušamo vrisk Božjih angelov pred nebeškim prestolom. Če sem zdaj, pol stoletja po tistem, kdaj žalosten, samo oči zaprem in že zadonijo tisti blagi: »Pater noster qui es in coelis, … adveniat regnum tuum …« – in v temo dneva posije onstransko veselje.
Doma boljše kosilo, počitek, ki smo ga ves teden pričakovali – in samo tisto delo, ki smo si ga želeli – igranje. Saj nam je ves teden dišalo, pa zanj ni bilo časa. Že mladi smo morali poprijemati za delo. Ob nedeljah smo bili prosti. Kaj vse smo počeli! Naredili smo si leseno kolo. Res je teklo samo navzdol, a smo se na njem vsi naučili voziti. Starejši brat je postavil vrtiljak: kol v zemljo, nanj kolo z voza, nanj dolgo lestev. Na obeh straneh kolesa je morala biti enako dolga. Na njenih koncih smo se vozili. Vselej po dva. Tretji je v sredini kolesa poganjal in lestev se je pridno vrtela. Pod hruško dišečko smo si napravili gunco: na vejo smo pritrdili oba konca, privezali vrv, na spodnjo stran pa deščico. In je šlo … Z nožki – k fantiču spada vendar tudi nožek, smo si rezljali razne okraske in figurice. Pa sankali smo se pozimi na doma izdelanih saneh, poleti pa z desko po mahu čez senožeti. Le preglasni nismo smeli biti. Vragolije bi motile nedeljski mir, kar ne bi bilo prav.
Posebno doživetje mojih mladih nedeljskih dni je bilo, ko sva z očetom odšla na poletni obhod grunta. Vselej sva obšla vse njive. Oče je opazoval, kako klasi žito, kako uspeva koruza, krompir in bob. Rad sem capljal ob njem. Skrbno sem pazil, kdaj se bo odpravil. Ko sem videl, da je vzel palico v roke, sem vedel, da gre po njivah. Stekel sem k njemu, ga prijel za mezinec leve roke (v desnici je imel palico) in sva šla. Vso pot mi je razlagal skrivnosti narave. Narava mu ni pomenila nekaj slučajnega, delo mrtve prirode, ampak neprestano Božje ustvarjanje, Božji dar tega trenutka, namenjen vsem nam. Razlagal mi je mlado rast ali prepeval. Kako rad je zakrožil o Kranjčičevem Juriju ali tisto Polje, kdo bo tebe ljubil. Kako mu je vrela iz srca! Tudi koroške je imel zelo rad. Ob telovem je vselej zažvižgal Danes praznujemo.
Ti obhodi so mi bili prva šola. Takrat sem imel komaj štiri, pet let. Tu so kali moje ljubezni do zemlje in vsega, kar na njej klije, tu je vzklila moja vera v Boga – Stvarnika in Dobrotnika. Tu so tudi temelji moje ljubezni do domovine, do slovenstva.
Ko sva neke nedelje tako hodila mimo Rebri in Cline, od koder se tako lepo razpre pogled proti Zaplazu, Okrom, Zaloki, Prelesju, Kalu, Osredku, Leskovcu in tja do našega Vihra na vzpetine, ki jih krasijo cerkve in cerkvice, sem ga vprašal:
»Ata, zakaj je toliko cerkva po naših hribih in gričih?«
Malo je postal, kakor da tehta, kako bi mi odgovoril, kakor da se boji, da njegov odgovor ne bo dovolj dober.
Končno mi je takole odgovoril: »To bo od tod, ker hočejo ljudje imeti Boga blizu, blizu, kakor je bil nekoč v raju. Ja, to je zaradi domotožja po raju, ki smo ga bili zapravili.«
Premolknil je in pristavil: »Nekoč se nam bo izpolnila tudi ta želja, ko bomo prišli v nebesa.«
Zamislil sem se in te besede zaklenil globoko v srce.
Rad sem imel očeta. Tako močan, pošten in spoštovan je bil. Kako varnega sem se počutil ob njem. Od tistih let naprej so v meni nerazdružljivo povezani očetov lik, nedeljski mir in Božja navzočnost med nami.

P. Krnc: (zgodba), v: Ognjišče 8 (2022), 82.
(iz knjige: P. Krnc: Ata nam je povedal, Družina 2008).