Kaj je čutil Franc?

Njihova vas ni ravno velika, majhna pa tudi ne. Večina hiš se stiska ob cesti, ki se iz doline počasi vzpenja do srede vasi, kjer se razdeli. Širša se obrne nazaj v dolino, ožja pa se zagrize v breg in se izgubi tam nekje na koncu vasi. Križišče cest je tudi središče vasi z mogočno lipo in velikim betonskim koritom. Tam so dolga leta napajali živino, a so ga podrli, ko so širili cesto. Vaščani se dobro poznajo med seboj. Vsi vedo o vsakem skoraj vse, pogosto celo preveč. Živijo v isti vasi, pa so njihove življenjske poti zelo različne in zanimive. Leon je večkrat pomislil, da bi jih bilo dobro zapisati. Gotovo bi med prvimi opisal sosedovega Franca, ki je bil drugačen od drugih vaščanov. To je Leon prvič zares opazil, ko mu je bilo pet ali šest let. Pridružil se je skupini fantov iz bližnjih hiš, ki so se ob cesti sproščeno pogovarjali. Med njimi je bil tudi Franc. Čeprav je imel že dobrih štirideset let, ni bil veliko večji od njega, z nekoliko manjšo glavo in nekim posebnim, njemu nerazumljivim izrazom na obrazu. Neko stalno zadovoljstvo je bilo na njem, skoraj nasmeh. Stal je poleg Franca, ko ga je eden od navzočih vprašal, če je kaj močan.
»Seveda sem!« je Leon odgovoril brez pomisleka.
»Če si res močan, vrzi Franca po tleh!«
Leon je vse preletel z začudenim pogledom.
»Porini ga, če si upaš!« ga je izzival drugi.
Franc je mirno gledal, kot da se ne dogaja nič posebnega.
»Saj vemo, da si ga ne upaš,« so bili glasni.
Leon jih je še nekaj časa zbegano gledal, nato pa se ga s prsti bolj dotaknil kot porinil. Franc je padel po tleh kot bi se prevrnil snop pšenice. Fantje so se porogljivo zasmejali. Leon je nemočno gledal na tleh ležečega Franca. Ničesar ni razumel, saj je bil na njegovem obrazu še vedno tisti dobrotni nasmeh.
Ravno tedaj se je mimo pripeljal s kolesom Leonov bratranec. »Res si junak,« ga je ošvrknil, »da se spravljaš na Franca!« in se odpeljal naprej.
Leona je postalo sram, čeprav niti ni dobro vedel zakaj. Fantje so pomagali Francu vstati, on pa je zbežal proti domači hiši.
Tega dogodka doma nikomur ni omenil. Po ovinkih je začel spraševati, zakaj je Franc drugačen od drugih. Mama mu je povedala, da je, ko je bil še majhen, zbolel za neko boleznijo, ki se ji pravi tifus. Domači niso dobro vedeli, kaj se z njim dogaja, in so ga zdravili z domačimi zdravili. Ko so ga le peljali k zdravniku, pa je bilo že prepozno. Kmalu so opazili, da v razvoju zaostaja. Rasel je počasneje kot drugi otroci, pozno je začel govoriti, pa še to zelo nerazumljivo. Težko si je kaj zapomnil, zato mu tudi v šolo ni bilo treba hoditi. Sicer pa je bil vedno dobrodušen, smehljal se je in le redkokdaj se je razjezil. Raje je poslušal kot govoril, še najraje pa prepeval. Zapeti je znal samo pesem Nad vasjo je čredo pasla, vendar samo prvo kitico.
Do svoje smrti je zanj z vso ljubeznijo skrbela mama, potem pa ga je vzel k sebi starejši brat. Po svojih močeh in sposobnostih je Franc pomagal pri vsakdanjih opravilih. Najraje je skladal drva, ki jih ob štedilniku in peči nikoli ni smelo zmanjkati, ob sobotah pa je iz leta v leto po hiši ribal tla, ki so bila takrat še iz smrekovih desk. Ribal jih je in ribal, da so začele izstopati grče. Z vozičkom, ki so mu pravili garovc, je vozil pridelke z njiv. Verjetno tudi zato, da je med potjo lahko prepeval svojo edino pesem.
Rad je tudi pel skupaj z vaškimi fanti. Tiste čase se je po vaseh še veliko prepevalo. Pridružil se jim je, kadar je le mogel. Saj pravzaprav ni pel, le poskušal je peti. S svojim hrapavim glasom jih je bolj motil kot pa pripomogel k ubranemu petju, pa ga niso nikoli odslovili. Vedeli so, da bi ga preveč prizadeli. Pevci so odraščali, se poročali in odhajali v druge kraje, on pa je ostajal in tako bil edini, ki v teku let prepeval z vsemi fanti.
Ko se je bližal petdesetim letom, so ga vaščani spraševali: »Franc, kdaj boš umrl?« On pa je vsakemu z vso resnostjo odgovarjal, da potem, ko bo dopolnil petdeset let. »Tako mi je napovedal atek,« je ponavadi dodal.
Ni ga motilo, če mu niso verjeli ali se mu celo posmehovali.
Malo pred svojim petdesetim rojstnim dnevom je poiskal Jaka, ki je takrat vodil fantovski pevski zborček.
»Jaka, mi obljubiš, da mi boš izpolnil željo?«
»Kakšno željo?«
»Najprej mi moraš obljubiti, sicer ti ne morem povedati!«
Malo je pomislil. »Prav, obljubim ti.«
»Jaka, tebi še najbolj zaupam. Ti veš, da bom kmalu umrl.«
»Ja, sem že slišal, pa težko verjamem.«
»Ko bom umrl, bom ležal v kamri, tako kot moj pokojni brat. Mi obljubiš, da mi boste prišli takrat pod okno zapet mojo pesem?«
»Kaj ti pride na pamet!«
»Ali obljubiš?«
»Seveda obljubim,« je resno odgovoril.
»Dobro. Veš, česa se pa bojim: ko me boste spustili v grob in me zasuli, ne bi mogel poslušati ropota kamenja, ki pada na mojo krsto. Mi obljubiš, da boste na krsto vrgli samo zemljo brez kamenja?«
Jaka ga je začudeno gledal, nato pa samo dvignil dva prsta in rekel: »Obljubim.«
»Jaka, vedel sem, da se lahko zanesem nate!« je rekel s tistim svojim nasmehom.
***
Ni minilo niti dva meseca po njegovem petdesetem rojstnem dnevu, ko mu je nekega dne po večerji postalo slabo. Da gre malo na zrak, je dejal. Kmalu so zaslišali glasno hropenje in nečak, ki je pohitel za njim, ga je našel sedečega naslonjenega na zid, glava pa je počivala na ramenih. Sklonil se je k njemu. Na negibnem obrazu je še vedno počival njegov nasmeh.
Ko se je začelo mračiti, so se pod oknom kamre, kjer je počival Franc, zbrali vsi fantje, ki so kadar koli peli v vaških pevskih skupinah. Tolikokrat so že peli na vasi pod lipo, pod okni, ob veselih in žalostnih dogodkih, nikoli pa še niso peli pod oknom mrtvemu človeku. Pa tudi nikoli, tako se jim je zdelo, niso peli tako občuteno in iskreno, otožno in hkrati veselo, kot tisti večer.
Od tam so odšli na pokopališče. Prinesli so veliko železno sito in presejali skoraj polovico kupa, izkopanega iz groba. Skrbno so pazili, da med zemljo ni ostal niti droben kamenček.
Ko je bil naslednji dan pogrebni obred končan, so začeli počasi zasipavati krsto. Ljudje so molče spremljali ta slovesni obred.
Leon se je vračal domov skupaj s sosedovimi fanti.
»V teh dneh se mi je včasih zdelo, da je Franc še vedno med nami,« je dejal prvi.
»Če prav pomislim, je bil Franc res nekaj posebnega,« je razmišljal drugi. »Morda je čutil stvari, ki jih mi samo slutimo.«
Molče so šli naprej in slišali so se samo koraki.

J. Jarc-Smiljan.(zgodba), v: Ognjišče 9 (2022), 30-31.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.