Pobrala je žemljico

Nakupovala je kot vsak petek v bližnji trgovini. Nekaj mleka pa jogurti in se postavila v vrsto za kruh. Ponavadi ga sama speče v kmečki peči in vsak, ki ga poskusi, ga pohvali.
»Naša mama speče najboljši kruh,« jo s polnimi usti hvalijo njeni vnuki v nedeljo popoldan, ko se zberejo za veliko mizo, pogrnjeno z rdečim karo prtom. Za mizo, ki jo je izbral njen mož, in rekel: »Velika in masivna mora biti, da bomo šli vsi okrog in da bo dolgo zdržala …«
Misli so ji poskakovale zdaj na dom, zdaj na hrano, ki jo še mora kupiti, ko je opazila, da je prodajalki padla na tla žemljica. Sklonila se je z vso spoštljivo do žemljice in se spomnila materinih besed: »Če kruhek pade ti na tla, poberi ga, poljubi ga.«
Pobrala je žemljico in nežno položila prodajalki nazaj na pult. Mislila je, kako dobro delo je storila, tedaj pa jo je prodajalka jezno zavrnila: »Kaj pa pobirate po tleh! Bom že sama!« In njene dobrotne oči so se srečale s hudobijo v očeh prodajalke. Sklonila je glavo in s težavo zadrževala solze. V trenutku je pozabila, kaj je mislila še kupiti, in vsa zmedena odšla iz trgovine.
Kaj je vendar storila narobe, da je doživela to? Pobrala je žemljico …

L. Razpotnik.(zgodba), v: Ognjišče 9 (2022), 31.