Sedma: “Ne kradi!”

Nekoč sva šli z mamo v sosednjo vas. Takrat smo uporabljali steze, saj se je veliko hodilo peš. Steze so vodile po travnikih, tudi ob njivah in vrtovih in nihče ni branil hoditi po teh uhojenih stezah. Najina steza je vodila za vasjo, kjer so imeli nekateri obdelane njive, nekateri pa sadovnjake.
»Mama, glej, kako lepa jabolka so na tej nizki jablani. Ali lahko eno odtrgam?« me je mikalo, ker so bile veje tako nizke, da sem jih celo jaz, ki sem bila še majhen otrok, lahko dosegla.
»Ne, ne smeš! Ta jabolka niso naša. Če boš enega odtrgala, ga boš nekomu ukradla,« me je poučila. »Veš, jabolko ni zraslo samo od sebe. Nekdo je jablano posadil, ji pognojil, jo obrezoval in ji uredil lepo krošnjo. Jablana je bogato obrodila. Njen lastnik zdaj čaka, da bodo jabolka zrela in bo gospodar lahko pobral sadove svojega truda. Zapomni si: nikoli ne kradi, niti najmanjših reči ne.« Ta njen nauk sem si zapomnila za vse življenje.
***
Precej desetletij je minilo od takrat. Moje mame ni več med nami, ostali pa so njeni nasveti in vzgojne besede, ki so včasih sicer nekje na dnu z raznimi mislimi in skrbmi napolnjene glave. Ko je pravi čas, pa le priplavajo na površje in jasno slišim mamin glas, ki me opominja in uči.
Vas, kjer živim s svojo družino, leži v dolgi dolini, ki jo od vseh strani obdajajo z gozdom porasli griči. Skrbno so obdelani koščki zemlje, ki so dovolj brez kamna in pripravni za pridelovanje zelenjave in drugih pridelkov. Če je leto sušno, bolje uspeva na njivah v kraških dolinah, če je leto mokro, pa malo višje, da voda prej odteče. Navadila sem se, da za vsak slučaj posadim in posejem nekaj na oba kraja, da zagotovo vsaj nekaj pridelamo.
Tisto leto nam je rdeča pesa zelo dobro obrodila na obeh krajih. Pobrala sem tisto na najbolj oddaljenem zelniku in prihranila za naslednji dan peso na njivi pod hišo. Z velikim veseljem in ponosna, da mi je uspelo pridelati toliko in tako debele rdeče pese, sem se podala tja, da poberem sadove svojega dela. Na njivi pa me je čakalno bridko presenečenje: nekdo me je prehitel in pobral polovico pese – lepo po vrstah. Od šestih vrst so bile tri popolnoma prazne.
“Človek, samo človek lahko tako na čisto pobere,” mi je prišlo na misel. Zabolelo me je to spoznanje. “Človek je kradel! Zakaj mi ni rekel, dala bi mu peso, zdaj pa ima na svoji duši greh tatvine. Le kdo je bil? Morda neki vaščan, ki je nekoč dejal, da je moral, ko se je z avtom vračal v mesto, na nekem zelniku ukrasti solato, če jo je hotel jesti.” “Ni ti bilo treba, doma bi si obdelal košček zemlje in bi imel svojo solato,” bi mu odgovoril moj mož.
Hodila sem po njivi in bolelo me je, da se je nekdo znesel nad mojim delom. Ni pomislil, koliko truda me je stalo, ko sem sadila, okopavala in negovala te rastline. Poteptal je vse moje delo. Pa še pregrešil se je proti sedmi Božji zapovedi: Ne kradi!
Čisto na koncu pobranih vrst so mi oči obstale na sledi, vtisnjeni v zemljo, ki me je kljub izgubi pridelka razveselila. Bila je sled jelena, ki si je privoščil priboljšek.
Neverjetno, kako je žival čisto pospravila, kot gospodinja pospravi in pobriše mizo po kosilu, tako čisto je ta jelen pospravil tri vrste pese. “O, hvala Bogu,” sem rekla sama pri sebi. “Žival ne krade, samo vzame si, kolikor potrebuje. Samo da ni bil človek, ki je uničil moj trud in se pregrešil.” Spoznanje, da je to storila žival, je manj boleče.
Čez nekaj let sem na televiziji videla nekoga, ki je hodil po gozdu in vsakih nekaj korakov pritisnil v vlažno zemljo odtis medvedje šape. Začela sem premišljevati o tisti pobrani pesi na naši njivi. V spominu mi je ostalo, da je bil tam en sam odtis jelenovega kopita, pa še ta čisto na koncu, kjer se njiva dvigne v breg in je zemlja dosti manj rahla kot spodaj.
Ta ‘žival’ se je res neverjetno pripravila na pojedino! Kako ima lahko človek drugega za norca. Je pa bil toliko ‘pošten’, da je pridelek razpolovil: pol je ukradel zase, pol je pustil nam.

Heli.(zgodba), v: Ognjišče 9 (2022), 82.