Dvoje src

Moji kratki zgodbi, ki jo hočem napisati, najbrž nihče ne bo verjel. A vendar je resnična.
Zdravnik mi je svetoval, da naj bi se kljub moji visoki starosti potrudila in še vsak dan malo hodila. Tako hodim vsak dan, kadar ni prevroče, za pol ure ali uro na sprehod. Moja spremljevalka je palica. Naša vas je majhna, zato najrajši hodim čez polja in travnike. Nato čez potok do mogočne lipe. Pod njo je hladna senčica in klop. Tam se usedem, malo pomolim in spet gre pot naprej proti domu po makadamski cesti. Slaba je ta cesta. Vreme jo je tako uničilo, da je vsa jamasta in kamnita.
Tako sem se nedavno zaletela v en kamen, da bi skoraj padla, če ne bi imela palice. Malo prestrašena obstojim in gledam to kamenje. Naenkrat zagledam kamen v obliki srca. Ne, to ni mogoče, kakor bi ga kdo izklesal! Poberem ga in ga kar z rokami malo očistim. Doma sem to izklesano srce oprala in ga kar še ogledovala, potem pa sem ga shranila v predal nočne omarice.
Čez dober mesec ali dva spet naredim isti obhod v upanju, da so tisto slabo cesto le popravili, a je niso. Najslabše je tam, kjer cesta za malenkost pelje navzgor do velike in lepe kmečke hiše. Obstala sem točno tam, kjer sem zadnjič našla to lepo izklesano srce. Tedaj zagledam spet na robu ceste kamen, podoben srcu. Poberem ga, bil je malo večji, a ni dvoma: kamen je bil v obliki srca! Ne morem se načuditi, da sem našla še en kamen v obliki srca. Kaj naj bi to pomenilo?
Prosila sem sosedovo deklico, ki hodi še v osnovno šolo, da mi je oboje src pobarvala z vodenimi barvicami živo rdeče barve. Na sredi je potegnila še z malo modre barve, zdaj je bila to prava umetnina.
Dolgo sem imela to čudo shranjeno. Potem pa je naneslo, da je imela moja dobra prijateljica, ki je sedem let mlajša od mene, rojstni dan. Ker mi je storila že veliko dobrega, sem ji podarila ta moj najdeni čudež, oboje src sem dala v malo vrečico in jo zavezala z rdečo pentljo. Lahko bi ji kupila kakšno lepo rožo, a ima sama celo hišo v rožah. Ne morem vam povedati, kako sem jo razveselila s tem malim darom.
Na koncu me je obšla misel, da si tudi tisti človek, ki nosi v srcu kamen, želi k sebi ljubeče srce ...

A. Uršej, (zgodba), v: Ognjišče 9 (2022), 26.