Prezgodnje skrbi

»Povej, katera je ta?« sem vpraševala Franceta.
»Ta črka je S,« je odgovarjal, da se je že naveličal.
»Povej, katera je ta?« sem govorila tako dolgo, da me je začel oponašati: »Povej, katera je ta?«
»Kakor hočeš, pa ne povej nič! Saj že znam brati.« Začela sem brati iz starega abecednika, ki je bil natisnjen še pod Avstrijo, in sem res gladko brala. Pesmice, povestice, da se mi je kar samo smejalo. Nič več ni treba prosjačiti okoli naših, sama bom brala.
Ko je učiteljica sedela v senci pod trto pred Seljakovo hišo, me je nenadoma vprašala, če res že znam brati. Le kdo bi ji to povedal?
»Znam,« sem sramežljivo priznala.
»Na – tule beri!« mi je dala knjigo. To ni bil abecednik, ki sem ga znala skoraj na pamet. Besede so bile dolge in meni malo razumljive, vendar sem jih zmogla.
Učiteljica me je povabila: »Z nami boš hodila v šolo, samo vpisala te ne bom, ker si še premlada. Če hočeš, vprašaj doma ata in mamo, pa mi povej!«
»Nikoli več ne boš brez skrbi, celo življenje nikoli več, ko boš začela hoditi v šolo. Lahko še počakaš eno ali dve leti. Navadno začno hoditi v šolo s sedmim letom, ti pa si stara šele pet let. Če bi zelo rada šla v šolo, ti ne branim. Tvoja volja, tvoj svet!« so resno pokimali mama. Ata so mislili prav tako, rekli pa niso nič.
Ko sem prvič srečala učiteljico, smo se zmenili in postala sem šolarka. Abecednik, računico in Zgodbe svetega pisma sem imela še iz avstrijskih časov (to se je dogajalo okrog leta 1920), tudi tablica je bila stara, toda njej se to ni poznalo. Le kamenček sem dobila nov. Zanj sem dala eno krono. To je bilo petindvajset par. Lep, svetlo modro zelen bankovček. Na njem je bila kodrasta otroška glavica. Koga je predstavljala, ne vem. Kamenček je bil do polovice ovit s pisalnim papirčkom, ki je bil zelo lep, dokler ga nisem umazala. Od kraja, ko je bil dolg, se je kamenček rad prelomil. Bilo je še lažje pisati z njim. Na eno stran tablice slovensko nalogo, na drugo računsko, to so bile številke. Ko jih je učiteljica v šoli pregledala, smo vse skrbno zbrisali z mokro, potem pa še s suho cunjico. Pušico sem imela leseno, nič poslikano. Tudi ta ni bila nova. Torbica je bila iz hodničnega platna, ki je bilo narejeno iz koncev. Ti konci so bili kakšna dva decimetra dolgi in so ostali nam, če jih gospodar ni maral s platnom vzeti domov. Take konce smo obešali po kakšni turščici, da smo s tem plašili vrane.
Ko je začela učiteljica črke vezati v besede, mi jo postalo v šoli dolgčas. »N-n-n-n-n-a!« je govorila in pomikala počasi črke drugo k drugi. To se mi je zdelo neumno.
»Na!« sem rekla.
»Ne smeš tako! Učiti so moraš z nami!« je rekla učiteljica.
Kako je bilo težko sestavljati po dve črki in počasi vezati zloge, ko so mi besede kar same silile v usta!
»Saj ti ni treba, če se ti zdi težko. Pa doma ostani!« je rekel France.
Vendar sem šla še v šolo. Vprašala sem, če smem ostati doma.
»Ne moreš več, si že vpisana v šolo!« Ni mi bilo hudo, ko mi je učiteljica to povedala. Po pouku sem morala ostati v šoli, da me je naslikala. Dolgo je delala tisto sliko. Ker sem ji čisto pri miru sedela, mi je podarila debelo jabolko, kakršnih doma nismo imeli.
Nikoli pa mi tiste slike ni pokazala. Zato ne vem, kakšen je bil takrat moj obraz. Morda so se na njem že poznali sledovi prezgodnjih skrbi? Zares nepotrebnih prezgodnjih skrbi!

M. Brenčič-Jelen, (zgodba), v: Ognjišče 9 (2022), 83. (iz knjige Sedem ključavnic, Ognjišče 1995)