Darko

Darko se je rodil nezakonski materi. Nekaj je bilo narobe, da je prišel na svet pri petih mesecih in pol. Vsi so se čudili prizadevnim zdravnikom, da so ga ohranili pri življenju. Dolgo je bil v inkubatorju in še potem je bil dolgo v bolnišnici. Trajalo je zares dolgo, preden so ga dali domov k mamici.
Delala je v tovarni, tako so ga imeli v varstvu njeni starši. Z Darkom ni bilo čisto vse v redu. Telesno sicer zdrav, ampak malo umsko prizadet. Vseeno so ga imeli vsi radi.
Ko se je Darkova mama poročila, ga je vzela k sebi. Mož ga je ljubeznivo sprejel, čeprav ni bil njegov oče. Imel je potrpljenje z njim in tako ga je vzljubil tudi Darko. Nobenih težav jim ni delal, le v pravo šolo ni mogel. Rad je delal in pomagal, saj sta bila starša oba zaposlena.
Nekoč me je obiskala Darkova mama in mi povedala, da je zelo priden. »Pomije mi vso posodo, čisti pod in sploh rad pospravlja. Svojo sobico ima vedno pospravljeno. Zdaj ko je že odrasel v fanta, bi bil rad še bolj koristen. Zbira steklenice, pobira jih tudi iz zabojnikov za smeti. Skrbno jih očisti in ko dobi zanje nekaj evrov, je ves presrečen. Včasih odvzame kakšno težko vrečko staremu človeku in mu jo nese do njegovega doma. Na sploh ima vse ljudi okoli sebe rad.
Pred kratkim ga je nekaj posebno osrečilo (prav zaradi tega sem se namenila pisati o njem). Nekega dne, ko je spet iskal steklenice, je čisto na vrhu kante prijel za nekaj trdega. Ko je potegnil tisto stvar ven, je takoj vedel, da je to kletka za male živalice. Za silo jo je očistil. To ni bila navadna kletka. Bila je zelo lepo izdelana in živo pobarvana. Ko je držal to kletko v roki, je naenkrat začutil, da v njej nekaj brska. Visoko jo je dvignil in tedaj je v njej zagledal čisto majhno belo miškico. Od veselja je zavriskal in kljub svoji prizadetosti glasno zaklical: “Le kdo je bil tako neusmiljen, da te je še živo vrgel v kanto?” Odnesel jo je domov in kletko od zunaj in znotraj očistil. Šel je v trgovino po hrano za miško. Dal ji je tudi vode in ves srečen opazoval, kako miška veselo skaklja po kletki. Zdaj ima Darko nekaj svojega. Vsak dan se glasno pogovarja z njo in jo skrbno neguje. Ne ve še, kakšno ime bi ji dal. Zaenkrat jo kliče moja bela princeska.«
To mi je povedala Darkova mama, jaz bi na koncu dodala tole: koliko je mladih in zdravih ljudi, ki imajo vsega, pa niso zadovoljni, niso srečni – manjka jim tisti žar pravega veselja do življenja. Zakaj?

A. Uršej, zgodba, v: Ognjišče 10 (2022), 87.