Skleda zabeljenih žgancev

Danes otroci ne marajo ocvirkov. Včasih pa je bilo drugače. V starih časih se je svet drugače vrtel kot zdaj. Ljudje so trdo delali in skromno živeli, večkrat so bili lačni kot siti. Zabele, olja, masti niso imeli na pretek, kajžarji pa komaj kaj. Iz stare Kržlinke so se norčevali, da sploh ne beli koruznega soka, ko ga postavi na mizo. Segreje le star brajdnik in ga vtakne v skledo, da zacvrči in je slišati, kakor da bi belila z razbeljeno mastjo in z ocvirki. Po enega prašička so klali in ta je moral imeti zabele za vse leto, za praznike in delovne dni. Nekdaj je bilo tako skoraj povsod po Dolenjskem. Kakor se danes izogibamo masti in ocvirkom, tako so si tega nekoč najbolj želeli. Kdo je tedaj vedel za holesterol ali za raka? Ljudi so cenili po debelosti. Če so o kom rekli, da je videti zdrav, je to pomenilo, da je lepo zalit. Biti močan ali pri dobrem zdravju je pomenilo, da je debel.
Hlapci in dekle premožnih kmetov so navadno jedli posebej, pri drugi mizi, slabše. Redka je bila kmetija, kjer sta hlapec in gospodar zajemala iz iste sklede. Čudno se sliši “iz iste sklede”, a to, da se je jedlo iz skupne sklede, je bila splošna navada. Skleda je stala sredi mize. A tudi tedaj, ko so jedli skupaj, je gospodinja pazila, da so ocvirki na koruznih žgancih gledali h gospodarju. Vsak je smel zajemati le pred seboj. Od drugih jemati boljši kos je bil skorajda neodpustljiv greh.
Primerilo se je, da je Murnovka postavila na mizo skledo žgancev tako, da so najlepši ocvirki gledali proti hišnemu hlapcu. Gospodarju seveda to ni bilo všeč. Reči, da je s skledo in žganci nekaj narobe, pa bi bilo tudi grdo. Premišljeval je, kako bi prišel do debelih ocvirkov. Pa jo iztuhta. Prijel je za skledo, jo dvignil in pokazal družini: »Ta skleda je nekaj posebnega. Kupil sem jo na sejmu in zanjo dal petdeset krajcarjev.«
Nato je postavil skledo nazaj na mizo, vendar tako, da so bili ocvirki pred njim.
Hlapec se je kislo obrnil. Vendar mu ni ostal dolžan, saj si je tudi sam želel mastnih ocvirkov. Ne bodi len, je zgrabil skledo, jo prav tako dvignil in pritrdil gospodarju: »Vredna je bila!«
Postavil jo je na mizo, vendar tako, da so bili slastni ocvirki spet pred njim. Gospodar je seveda grdo gledal, a se za prigrizek ni bilo lepo potegovati preveč očitno. Skremženo je prepustil koščke ocvrtega mesa hlapcu, sam pa je zajemal puste žgance in jih nosil v jezna usta. Pa naj še kdo reče, da so bili nekoč hlapci neumni!

P. Krnc, zgodba, v: Ognjišče 10 (2022), 82. (iz knjige Ata nam je povedal, Družina 2008)