O, ljuba Fani

Bili sta mladi, komaj sta prestopili prag srednje šole. Obe sta se pridružili številnim drugim, ki so se dnevno vozili v mesto v službo ali v šolo. Obiskovali sta isto šolo, sedeli v istem razredu. Tako je naneslo čisto slučajno, a zanju je bilo to pravi blagoslov. Bili sta sorodni duši.
Večkrat je bil njun urnik tako zamaknjen, da sta tudi več ur čakali na začetek pouka, po pouku pa so popoldanski avtobusi že odpeljali in spet sta čakali na večerni avtobus. Naveličani sta bili hoje po mestu in posedanja po parkih.
»Kaj praviš, če bi jutri odšle peš na avtobus v sosednji kraj, kjer vozi avtobus vsako uro? Tako nama ne bo treba v mestu čakati toliko ur. Bolje je za naju, da hodiva, kot da tukaj sediva in zapravljala dragoceni čas.«
Domači so ju postavljali na trdna tla: »Hoje je za poldrugo uro, ali sta pripravljeni za tako dolgo pot? Morda bosta na poti dobili kakšen prevoz, če bi vaju dohitel kakšen avtomobil in bi štopali. Sicer pa takima mladenkama vsak ustavi,« so se šalili.
Nista se dali pregovoriti. »Greva, tudi če vso pot prepešačiva,« sta bili odločni.
Bilo je lepo pomladansko dopoldne, ko sta krenili na pot. Imeli sta si veliko povedati, tako da pogovor in mladostno razposajeni smeh ni zamrl. Dohitevali so ju avtomobili, tudi domačini so bili v njih, a nihče ni ustavil.
»Res je pot dolga, čevelj me žuli,« je potožila prva.
»Tudi mene tišči, verjetno bom dobila žulje. Nisva izbrali prave obutve, poti pa noče biti konec.«
Približno na pol poti sta ob cesti zagledali strugo reke, ob njej je stal mlin, slišal se je šum vode in ropot mlinskega kolesa.
»Ali veš, da sta se moj starejši brat in sestra hodila kopat v to reko? Brat se je celo naučil plavati. Seveda sta semkaj prišla peš in peš sta se tudi vračala domov po tej prašni makadamski cesti. Domov sta prišla tako umazana, da sta se morala v čebru skopati. Bila sem še majhna in zdelo se mi je neumno, da sta se šla kopat tako daleč in ostala tam skoraj pol dneva, doma pa sta zaradi prahu, ki sta na nabrala po poti, morala še v čeber,« je pripovedovala prva.
»Tudi mi smo se včasih doma kopali v velikem škafu in prav prijetno bilo,« je rekla druga.
Prva je klobček spominov odvijala naprej. »Še sedaj imam pred očmi tisti čeber. Kot najmanjša sem lahko prisostvovala igri starejših otrok, med katerimi sta bila tudi moj brat in sestra. Vedno so iznašli kakšno novo in zanimivo igro. Posebno se mi je vtisnil v spomin neki vroč poletni dan. Saj ti je znano, da malo naprej od naše hiše po kolovozni poti prideš v dolino, kjer je studenec, ki nikoli ni brez vode, ob njem pa velika, globoka luža – Močilo smo rekli temu kraju. No, tistega dne so preizkušali plavanje čebra s potnikom v njem. V čebru je bila moja sestra, ki je bila ravno prav velika, da je v njem lahko čepela in se je iz njega videl samo njen obraz z očali. S palicami so odrinili čeber od brega proti sredini luže. Napeto smo gledali, kako čeber lepo plava po vodi in bili kar malo nevoščljivi za to dogodivščino. Začelo se je že izbiranje potnikov za naslednjo plovbo, ko se je čeber rahlo pozibaval po vodi in ga s palicami niso več dosegli. Naenkrat pa se je čeber prevrnil in sestra je izginila pod njim. Nastala je smrtna tišina. Oči vseh so bile uprte v tisti čeber, ki se kar ni hotel postaviti nazaj. Zdelo se je, da nekaj trenutkov traja večnost. Končno se je pod čebrom začelo nekaj premikati in izpod čebra se je prikazala sestra, v rokah je držala očala, ki niso bila več cela, se postavila na noge in začela izpljuvati blatno vodo. Vsi smo se oddahnili. Od tistega dne čeber ni smel več od hiše.«
Ko sta prišli na avtobusno postajo, sta bili ponosni na svoj podvig, čeprav ju je poleg čevljev žulilo tudi to, da ni bilo niti enega iz njihove doline, ki bi ju pobral in zapeljal do postaje.
Stali sta tam, otresali prah z nog ter gledali v smer, od koder naj bi pripeljal avtobus.
»Da le ne bi bil poln in bi lahko sedeli,« sta si vroče želeli.
Končno je avtobus pripeljal na postajo. Bili sta edini potnici za vstop. Ko so se odprla vrata, je iz radia prihajalo glasne petje takrat popularne pesmi O ljuba Fani, ti si slajša kot vsi bomboni. Začeli sta se na glas smejati, kajti obema je bilo ime Fani, in takega sprejema nista pričakovali. Utrujenost in žulji so bili v hipu pozabljeni.
Šofer ju je začudeno gledal, neka žena na prvem sedežu pa je veselo dejala: »Oj mladost, kako si lepa in brezskrbna!«
Heli

Heli, zgodba, v: Ognjišče 10 (2019), 95.