Drugače, kot sem prosila

Bilo je hladno zimsko jutro. Avto je še ubogal in vžgal takoj, ko sem obrnila ključ. Počasi sem vozila po široki, ravni cesti in se iz zaspanosti prebujala v nov delovni dan z molitvijo. Jutra so mi ljuba ravno zaradi tega tako lepega začetka. Čas, posvečen Bogu, Mariji, svetnikom in angelom. Čas, ko me preplavlja Očetova ljubezen. Čas za zahvalo in prošnjo zase, za ožjo in širšo družino, za sodelavce, za pokojne, za vse duhovne voditelje …
Po desetih minutah vožnje sem se pripeljala do središča sosednje župnije – s cerkvijo, župniščem, občino, pošto in trgovino ter z obvezno gostilno. To zgoščeno jedro kraja zagledaš v trenutku, ko prevoziš ozko cestno grlo, ki povezuje podeželje z naseljem. In tega dne je bilo to prizorišče še posebno lepo. Občinski praznik je ravnokar minil, zato so pohiteli še z okrasitvijo, čeprav se je veseli december šele dobro začel. Množica drobnih lučk se je v decembrski meglici zarisovala v nenavadno lepoto. Osvetljena cerkev v ozadju je bila krona vsemu lepemu. Čeprav se nisem ustavila in je trenutek, ko vse to s pogledom objameš, že bil mimo, je vseeno ostal zapisan v moj spomin.
Tako močno se me je dotaknil trenutek srečanja lepote z Lepoto, da mi je iz srca privrela ponižna prošnja: »Oče, čudovito je tvoje svetišče v tem kraju. Že zunanjost nas pritegne s svojo skrivnostni lepoto, zavito v barvne meglice decembrskega hladu. Pritegni čim več ljudi, ki gredo tod mimo, da te bodo poiskali, prestopili prag tega svetišča in, če ne v molitvi, naj te poiščejo vsaj kot Otroka v jaslicah. Omehčaj njihova srca in odpri jim vrata svoje ljubezni. Naj vsaj za nekaj minut pozabijo na vse svoje obveznosti, da bodo slišali Jezusove besede ljubezni in upanja. Tvoj glas naj iz njihovih src prežene nemir, tesnobo in dvome. Spregovori jim besede, ki bodo ozdravile njihova srca in duše.« Vso pot, ki sem jo imela pred sabo, sem molila v ta namen. In počutila sem se veličastno, kot da bi bila moja prošnja že uslišana.
V drugi polovici decembra so me obveznosti pripeljale v župnišče te fare. Obiska se ni dalo prestaviti, zato sem po osmi uri zvečer, ko je bila že trda tema, strahoma pozvonila. Negotova sem bila, če mi bodo ob tej uri sploh odprli. Toda župnik se je hitro odzval. V naglici, kar med vrati, sem nameravala povedati vzrok mojega obiska in hotela čimprej oditi. Župnik, čeprav vidno utrujen, me je povabil naprej v pisarno. Ni se mi zdelo vljudno, da bi odklonila, zato sem sedla na najbližji stol.
»Šele pred petimi minutami sem se vrnil. Bil sem na sprehodu. Moral sem na zrak, da se pred spanjem umirim. Ponoči so nam vlomili v cerkev in ves dan je bilo tukaj polno policistov in kriminalistov.« Onemogel se je sesedel v stol za pisalno mizo.
Bilo mi je, kot da bi me kdo polil z mrzlo vodo. »Ljubi Bog, nisem te prosila za obisk cerkve na takšen način.« Bila sem pretresena in besede tolažbe nisem spravila iz sebe. Počutila sem se krivo. V meni je kljuvalo: »Saj si prosila za to!« »Pa ne na ta način,« sem se branila v sebi. Župnik pa je, kot da bi slišal moje misli, dejal: »Kako nedoumljiv je Bog. Včasih na prav nenavadne načine vabi ljudi k sebi. Komaj smo začeli postavljati jaslice, pa je bilo v cerkvi že toliko obiskovalcev. Zaupajmo Bogu, da vse, kar dela, dela dobro in prav. Hvala Bogu!« Saj res: na kriminaliste in policiste v svoji molitvi sploh nisem pomislila. Mogoče pa je vlomilec odprl vrata v cerkev in do božjega Srca prav kateremu izmed njih. Kdo bi vedel – saj njegova pota niso naša pota …
Odleglo mi je, ko sem slišala župnika, da se kljub težkemu in neprijetnemu dnevu zahvaljuje Bogu. Zahvaljuje se mu za vse ljudi, ki jih je danes pripeljal v njihovo cerkev. Ob toliki veri in zaupanju v božjo previdnost me je postalo sram moje šibke vere. Poslovila sem se in hitro odšla domov.
Vso pot sem se zahvaljevala Bogu za trdno vero župnika in za dober zgled, ki mi ga je dal. In s skesanim srcem sem prosila Boga odpuščanja, da mu nisem takoj zaupala, da sem se z njim hotela celo prepirati. Prav iz globin mi je privrela molitev: »Usmiljeni Bog, nauči me globlje zaupati vate. Včasih se mi zdi, da ne slišiš moje molitve, da se sploh ne zmeniš zame. Danes si mi dokazal, da me poslušaš. Prosim te, razodevaj mi svoja pota, da bom prepoznala tvojo voljo. Poživi mi vero, da ti bom zaupala vedno,. tudi takrat, ko tvojih načrtov ne bom razumela. Pomagaj mi, da bom čutila tvoje očetovsko varstvo vse dni in na vseh mojih poteh.

Katarina. Zgodbe, v: Ognjišče 12 (2012), 52-53.