Čas, ki prihaja?

Vsako leto pred božičnimi prazniki se Dora odpravi na pot. V vseh štiridesetih letih, odkar se je zaposlila in nato tudi ostala v tujini, se le dvakrat ali trikrat ni mogla vrniti v objem domačih krajev in spominov. Tudi lani ni šla, saj se je svet zaradi epidemije skoraj zaprl. Ostala je ujeta v svojem stanovanju in bila vesela, da je lahko spremljala božično mašo iz domače cerkve po spletu. Zdelo se ji je, da se je vzdušje iz cerkve preselilo med stene njenega domovanja. Celo mašo je skupaj z vsemi njenimi ljubimi domačimi ljudmi glasno odgovarjala, pela in vstajala. Šele ko je zbor na koncu maše odpel zadnjo kitico Svete noči, se je prav zavedla, da je sama in daleč stran od doma. Zato se je letos toliko bolj bala, da se lanska zgodba ne bi ponovila. Med vožnjo se je zato iz srca zahvaljevala Bogu, da lahko hiti proti domu.
Še sama ni vedela, kolikokrat je že prevozila to pot. Najprej sama, čez nekaj let skupaj z možem, nato z družino. Skoraj ob vsakem kilometru se je v njej zbudil kakšen spomin: na ovinkastem delu je bilo otrokom pogosto slabo, malo za dolgim predorom so imeli manjšo prometno nesrečo, na tistem počivališču jim je kuža skoraj pobegnil ... Zadnja leta spet potuje sama. Otroci so drug za drugim odhajali od doma, mož pa je našel svoj večni mir po težki bolezni.
Ko je zapeljala skozi jeseniški predor, so se spomini vrnili v otroška leta. Morda ji je bilo pet ali šest let, ko jo je oče v globokem snegu na ramenih nesel k polnočnici. Med mašo je iz maminega naročja občudovala slovesno razsvetljeno cerkev in mogočno petje. Pa jo je kmalu premagal spanec in prebudila se je, ko jo je oče spet dvignil na ramena. Tako žal ji je bilo, da je prespala vsa svoja pričakovanja. Potem so vsako leto gazili proti cerkvi in si svetili z baklami. Ti občutki so za vedno ostali v njej. Ko je začela peti v otroškem zborčku, je na skrivaj občudovala fanta, ki je imel najlepši glas. On pa je še opazil ni!
»Je že bilo tako prav,« je pomislila.
Zapeljala je med ulice svojega mesta. Spet doma! Srečanje s sestro in njeno družino je bilo toplo, prisrčno. Skupaj so preživeli sveti večer. Domač, preprost. K polnočnici so se hoteli odpeljati z avtom, pa jih je preprosila, da so šli peš. Pred cerkvijo je srečala le nekaj znancev, nekatere je, skrite za maskami, komaj prepoznala. Srce ji je začelo hitreje biti, ko je vstopila v cerkev. Vse je bilo tako domače, poznano, njeno.
Ko je začela ura v zvoniku biti polnoč, se je s kora nežno oglasila Sveta noč, iz zakristije so začeli prihajati ministranti, za njimi pa ni bilo domačega župnika. Dora se je presenečena obrnila k sestri: »Kaj imate novega župnika?« je šepetaje vprašala.
»Ne. To je naš stalni diakon. Iz naše fare je. Pred kakšnim letom je bil posvečen.«
»Prav. Ampak nocoj je božični večer!« ji ni bilo prav.
Po odpeti pesmi jih je diakon nagovoril: »Drage župljanke, dragi župljan! Prav pred svetim večerom, ko se srečamo z Jezusom v praznovanju njegovega rojstva, je naš dragi župnik Zvonko zbolel. Iskala sva nadomestilo na škofiji in po sosednih župnijah, pa imajo vsi duhovniki svoje obveznosti. Gospod župnik je zdaj v mislih z nami, čeprav bi bil presrečen, če bi mogel biti na mojem mestu. Po svoji moči ga bom skušal nadomestiti. Skupaj bomo opravili bogoslužje Božje besede.«
»Prevozila sem tisoč kilometrov, zdaj pa niti pri polnočni maši ne bom,« je Dora z bolečino v srcu pomislila. Nekoliko je bila presenečena, da se bogoslužje začelo prav tako kot vsaka maša.
Besedilo evangelija, ki ga je z občutkom prebral diakon, se jo je dotaknilo bolj kot ponavadi. »Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudi. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Zveličar, ki je Kristus Gospod.«
»Naj pride med nas veselje in Kristus Gospod,« si je zaželela in bila vesela, da se ji je utrnila ta prošnja, ki je prevzela njene misli, ko je diakon zaprl evangeljsko knjigo in stopil k ambonu, Dora je zaznala nekaj zadrege v njegovih začetnih besedah. Pa je trema kmalu izginila. »Prišli smo v cerkev k polnočnici, da se ob prihodu Boga med nas, umirimo, napolnimo praznino v naših srcih in jih prepojimo z upanjem, ki nam ga svet ne more dati. Toda če mu ne pripravimo prostora, bomo odšli domov prazni. Od vsakogar je odvisno, koliko prostora bomo v svojem srcu posvetili Novorojenemu in z njim posvetili vsa pota našega življenja,« je svoje razmišljanje zaključil diakon.
Izpovedali so vero, izrekli prošnje in zapeli očenaš. Pri pozdravu miru se je Dora komaj zadržala, da ni bližnjim segala v roke. Tako mogočno je doživela povezanost in bližino z vsemi okoli sebe, pa se je še zadnji hip spomnila predpisov, povezanih z epidemijo.
Ko je diakon stopil proti tabernaklju, je začutila neskončno hvaležnost, da se bo na to sveto noč osebno srečala z Jezusom pod podobo kruha, katerega je posvetil oboleli župnik. »Samo po duhovnikovi besedi pride med nas,« ji je šlo skozi misli. Srečali se bodo z Novorojenim, čeprav med njimi ni duhovnika. Duhovnik ga je priklical in On jih čaka v tabernaklju. In spreletel jo je: »Ali je ta nocojšnja polnočnica znanilka časov, ki prihajajo? Ali bomo nekoč, morda kmalu, prihajali v cerkev, pa med nami niti diakona ne bo?«
Malo dlje je zadržala Novorojenega v dlani. »Gospod, ali se dotikamo časov, ki prihajajo?« je tiho vprašala.
Z nekim posebnim občutkom je odhajala iz cerkve, saj take polnočnice še ni doživela. Vznemirjalo jo je mnogo čudnih misli in vprašanj. Zato je bila pred cerkvijo vesela vsakega prijaznega pozdrava in voščila. Zaradi epidemije si niso podajali rok, le s pogledi in nasmehi so si voščili: »Blagoslovljen božič!«

J. Jarc - Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče 1 (2023), 82-83.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.