Blagoslov

Previdno in s počasnimi koraki je stopala po dvorišču v strahu, da ji ne bi spodrsnilo, saj je v rokah nosila toplo povito dete, da je kukal ven samo nosek. Oči so bile zaprte, saj je dete sladko spalo.
Pred njo sta hodila snaha in sin, ki sta na vse tri svete večere blagoslavljala dom - kropila in pokadila. Sin je imel v rokah posodo z žerjavico, na katero je nalomil vejice od butarice cvetne nedelje, snaha pa lonček z blagoslovljeno vodo in vejico pušpana, s katero je kropila. Letos prvič, kajti za lanske božične praznike je še ni bilo. Šele po njih sta se poročila, pred tremi meseci pa se je rodila punčka, mala Valentina, ki jo je zdaj ona imela v naročju.
»Mama, pridi kropit!« sta zvečer vstopila v njeno hiško, ki je služila za preužitek že več rodov. Bila je blizu družinske hiše in vanjo se je umaknila, ko je prišla k hiši snaha.
»Da bosta imela mir in da bosta zaživela po svoje,« je rekla. Pa tudi sama je potrebovala trenutke zase. Kar utrujena je že bila od vseh teh let, ko je bila gospodinja pri hiši. »Saj bom pomagala, ko me bosta rabila,« je dodala, ko je šla na svoje.
In tako so začeli živeti vsak zase, a hkrati skupaj v miru in slogi. Mir, samo mir si je želela za stare dni.
»Ne, jaz ne bom kropila, sedaj boš ti,« je odklonila lonček z blagoslovljeno vodo, ki ga ji je ponujala snaha.
»No, zmenita se,« je začudeno gledal sin. »Saj je vedno kropila stara mama, dokler je še lahko hodila,« je bil začuden.
»Ne, to mesto pripada v naših krajih gospodinji, in to si zdaj ti,« je rekla snahi.
»Tudi ti si bila gospodinja, pa je kropila babica,« ni šlo v glavo sinu. »Meni je vseeno ... samo da ne boš žalostna.«
»Nič ne bom žalostna,« se ji je zatresel glas. »Bila pa sem zelo žalostna, ko sem, kot zdaj ti, Sonja, prišla k hiši in sem vzela kropilnik, pa je brž stopila k meni tašča, mi ga vzela iz rok in rekla trdo: To je pa moje delo! Še vedno sem pri hiši jaz glavna in tudi bom, dokler bom živa ta čast pripada meni! Tak je bil pri hiši moj začetek. Meni ni šlo za nobeno čast, pač pa za običaj, ki je bil v teh naših krajih. Zadrževala sem solze, bila sem silno žalostna in ponižana. In tako je bilo vsa leta, dokler ni obležala in umrla. Vsa leta mi je dajala vedeti, da naj samo tiho delam in ne silim v ospredje. Nikoli me ni sprejela. Ni me marala, zanjo sem bila mestna frajla. Bila sem učiteljica, te službe si nisem pustila vzeti in sem delala do pokojnine in sicer ob vsem delu na kmetiji. Zdaj lahko živim od svojega denarja in ne bom vama v breme. Je pa res: moja tašča je bila zelo pridna in skrbna. Vse tri najine otroke je čuvala, ko sem bila v službi, in tudi v njihovo vzgojo se ni vtikala. Čeprav me ni imela rada, sem jo spoštovala. Ko je obnemogla, sem ji stregla. Ko je čutila, da odhaja, sva se zbližali, žal veliko let prepozno.
Čeprav sem bila vsa leta odrinjena, sem jo imela po svoje rada. Če bi pa vedela, da je zaradi tega, ker je zelo zgodaj izgubila mamo, imela nesrečno otroštvo in je bila zato na zunaj zelo trda, bi jo drugače razumela. Naredila sem zaobljubo: če dobim snaho, bom do nje drugačna. Zato naj ti bo ta lepi običaj svetega večera v veselje in znamenje, da si pri nas zelo zaželena, in čutim, da nama bo lepo.«
Objela je snaho in hvaležno stegnila roke, ko ji je pomolila malo štručko, in jo pritisnila na srce.
»Vi mi zaupate blagoslovljeno vodo, jaz pa vam dete,« se je nasmehnila snaha. Radostno so stopali okrog poslopij in z molitvijo blagoslavljali domačijo.
Bila je jasna, zvezdnata, ledena noč, a mraza ni čutil nihče. Bilo jim je toplo pri srcu. Čutili so, da s tem blagoslovom postajajo srečna, povezana družina.

A. Kumer, Zgodbe, v: Ognjišče 1 (2023), 83.