Greste za mano

Naša teta Ana je živela sama na drugem koncu naše mlade države. Rada je prihajala domov, v svojo rojstno hišo.
Ko se je upokojila, smo ji rekli: »Pridite domov za stalno, saj boste imeli svojo sobo v novi hiši.«
»Dokler bom lahko skrbela sama zase, bom ostala v svojem stanovanju v mestu. Ko bom onemogla, bom prišla k vam, če me boste hoteli sprejeti,« je bil njen odgovor.
»V redu, kakor želite,« smo se strinjali z njo.
Nekaj dni po svojem petinosemdesetem rojstnem dnevu nas je poklicala. Povedala je, da je padla in ne more hoditi. Z možem sva se takoj odpeljala k njej, ji pomagala v avto in jo odpeljala na urgenco. Po pregledu noge - poškodovanega kolena - je zdravnik priporočil opornico in hoduljo, ker operacije morda ne bi preživela.
Z vso opremo sva jo pripeljala k nam domov. Čez nekaj tednov smo spraznili njeno stanovanje, oddali ključ lastniku in teta se je uradno preselila v svojo rojstno hišo.
Nekaj časa je vztrajno nosila opornico in se s hoduljo počasi premikala po hiši in balkonu. Potem pa se je kar naenkrat odločila, da bo poskusila brez opornice. Sama je bila v hiši. Ko smo se vrnili s polja, smo jo našli ležečo na hodniku.
»Kje pa imate opornico? Zakaj si je niste pripeli?« smo bili ogorčeni.
»Sem poskusila brez nje, ker mi je zoprno, ko me tišči na več mestih,« je rekla.
»Malo je treba potrpeti, če hočete še hoditi, vsaj po hiši.«
»Saj greste za mano,« je rekla teta Ana.
Smejali smo se ji, saj kdo ve, da bo dočakal tako visoko starost.
Rada je delala, pomagala pri delu, ki ga je lahko sede opravljala. Ko je luščila fižol, je na koncu pustila nekaj strokov: »To bom pa jutri zluščila, danes ne morem več.« Nasmejala sem se tistim desetim strokom fižola, ki jih sama gotovo ne bi pustila za naslednji dan.
»Kar smej se, saj greš za mano!« je bila teta Ana užaljena in prizadeta. »Boš že videla, kako boš luščila, ko jih boš imela devetdeset na grbi!«
Ko smo nekega dne sedeli pri kosilu, je pojedla juho, potem pa položila roki v naročje.
»Zakaj pa ne jeste, teta?« smo jo spraševali.
»Malo se bom spočila,« je rekla. Vsi smo se začeli smejati, saj držati žlico ali vilice v roki ni tako težko delo, da bi bilo treba počivati.
»Boste že videli, kako se utrudiš z žlico v roki, saj greste za mano,« nam je napovedala.
Tete že precej let ni več med nami, mi pa gremo za njo, kot nam je govorila. Luščim fižol, malo ga je še v skledi, vendar me tako bolijo prsti, da postavim skledo v shrambo in pravim: »Jutri bom dokončala.«
Takrat se spomnim tete in njenih pogosto izrečenih besed: »Greste za mano.«
Kako hitro je prišel čas, ko sem že tam, kjer je bila ona pri devetdesetih, jaz pa jih imam trideset manj. Prehitro grem za njo. Kar sram me je, da sem se ji smejala in se posmehovala, kako nore misli se ji motajo po glavi. Vsak dan sem bližje njenemu koncu, moja glava je že dolgo siva, staram se morda hitreje kot se je ona.
»Greste za mano, boste že videli, kaj vse doleti človeka!«
Vsak večer smo zbrani pri molitvi rožnega venca. Na koncu odmolimo vse molitve, ki jih znamo. To smo začeli, ko sta bila otroka majhna, in s tem nadaljujemo. Sredi molitve me začne nadlegovati spanec in komaj se še zadržujem, da se mi oči ne zaprejo.
Spominjam se, da je teta Ana med molitvijo večkrat zaspala, pa smo jo kregali, zakaj se ne zadrži, saj ne molimo celo uro, tiste četrt ure bo pa že vzdržala.
»Greste za mano!« je bil njen odgovor.
»Teti gre na otročje,« smo se pogovarjali v družini.
Nazadnje je nepokretna in skoraj nema obležala v postelji.
V trgovino sem šla kupit stekleničko, da bo iz nje srkala in ne bo polivala po postelji. Prišla sem na otroški oddelek in povedala, kaj bi rada kupila.
»Koliko pa je star otrok?« je vprašala sestra.
»Kmalu jih bo petindevetdeset,« sem povedala.
Nasmejala se je, ker je mislila, da se šalim. Dobila sem stekleničko, ki pa je teta ni znala in mogla uporabljati.
Ko je bila čisto nepokretna in nema, je še vedno v rokah trdno držala rožni venec, si ga ovila okrog prsta, da so se jagode kar zajedle v kožo. S tem nam je govorila, naj ne izpustimo iz rok tega najmočnejšega orožja v boju zoper sile zla.
 
Heli, (zgodbe), v: Ognjišče 3 (2023), 41.