Učna ura

Skavtski voditelj Luka je skrbno izbiral točke za orientacijski pohod. V svojem nekajletnem življenju med skavti je to področje preučil in prehodil po dolgem in počez, zato ga je dobro poznal in vedel, da bodo izvidnice iz voda Srnic lahko izpeljale uspešen orientacijski pohod. Zaradi odsotnosti vodstva voda se je po krajšem premisleku odločil, da bo tokrat njihova vodnica Ana. Presodil je, da je že nekajkrat pokazala vodstvene sposobnosti in ima tudi občutek za prostor. Sporočil ji je, naj po svoji presoji pripravi vse potrebno za orientacijski pohod v okolici Travne vasi. Določi naj, kje se bodo zbrale, na zemljevidu naj pregleda začrtano pot in računa na morebitne ovire. Ano je zaupana ji naloga presenetila, vendar jo je z veseljem sprejela. S pomočjo zemljevida sta skupaj z očetom, ki je te kraje dobro poznal, pripravila podroben načrt. Ko je naslednji dan Kaji mimogrede omenila, da je Luka tokrat izvedbo pohoda zaupal njej, jo je ta začudeno pogledala. »Zakaj pa tebi? Je imel pa zelo slab dan!« Hotela je še nekaj dodati, pa se je samo naglo obrnila in odkorakala proč.
Ano je zabolelo, rekla pa ni nič.
***
Zbrale so se na končni avtobusni postaji. Dobre volje in nasmejana so se dekleta podala na pot. Kmalu so zapustile asfaltirano cesto in krenile naprej po širokem kolovozu. Čez dobre pol ure so bile že daleč nad mestom in hitele po stezi, ki se je ovijala okoli obsežnega travnika.
»Sedaj, zgodaj spomladi, ne bomo naredile škode, če jo mahnemo kar čez travnik,« je predlagala Ana in vse so strinjale. Kot vedno so se živahno pogovarjale in se smejale.
»Glej, ura!« je zaklicala Tončka in pobrala zapestno uro. Vse so se ozrle v njeno roko.
»Še vedno teče,« je prisluhnila Mojca. Vse so začudeno gledale v nepričakovano najdbo. Da je ura moška, so ugotovile, in da se pozna, da je nekdo že dolgo časa ni imel na roki.
»Pasek je pa zapet,« je opazila Kaja. Zamislile so se. »Čudno, kako bi lahko nekdo izgubil zapeto uro?« so premišljevale.
»Nekomu je morala pasti iz žepa,« je glasno sklepala Ana.
»Na zimski čas je nastavljena,« je ugotovila Mojca.
»Kmetu, ki je jeseni delal na travniku, je verjetno padla iz žepa na srajci,« je misli vseh povzela Tončka.
»Ampak kateremu?« so se zamislile.
»Moramo ga poiskati!«
Zakorakale so do najbližje hiše, do kmetije. Nekaj časa so hodile okoli poslopij, da so srečale starejšega moža, ki je ravno stopil iz hleva in jih je začudeno gledal. »Ste se zgubile?« jih je ogovoril.
»Ne,« so nekoliko v zadregi začele, »samo rade bi vprašale, čigav je tisti travnik.«
»Čigav? Kar naš je. Zakaj vprašujete?«
»Nekaj smo našle ...« je mencala Ana.
»Našle?« se je začudil. »Morda uro?« je previdno dodal.
Vse so glasno pritrdile.
»Kaj res? Uro ste našle. Vedel sem, da sem jo moral tam zgubiti. Ves travnik sem stokrat prehodil, pa je nisem našel. Ve ste jo pa!«
Ana mu je izročila uro. Mož jo je vzel v svojo veliko dlan in jo pobožal kot otroka. Solze so se mu začele nabirati v očeh. »To je zadnje darilo moje pokojne žene. Tako mi je bilo hudo! Vse drugo bi manj pogrešal ... In ve ste jo našle! Kaj naj vam dam?«
»Nič ni treba,« so hitele, »in malo se nam že mudi.«
Ne, ne. Tako pa ne bo šlo.«
Pohitel je v hišo. Ko se je vrnil, je v veliki plastični posodi prinesel še v embalaži zavite piškote, dva litrska pomarančna soka in plastične kozarce. »To sem našel. Saj veste, moški ne znamo postreči.«
Z veseljem so segle po piškotih in mu razlagale, kako so ugotovile, da je morala ura pasti iz žepa, ko se je pri delu sklanjal. »Sedaj pa moramo hitro iti naprej,« so rekle.
»Da bi kar tako odšle, potem ko ste našle moj največji zaklad! Morate pogledati moje ovce in telička, ki je pred nekaj dnevi prišel na svet.«
Dekleta so radovedno stopila za njim. Pri skednju so jih izza ograje opazovale ovčke in nekatere so skozi late stegovale gobčke.
»Pričakujejo, da bodo dobile kakšen priboljšek,« jim je pojasnil in jim pokazal telička. Dvignil ga je v naročje in jim prigovarjal, da ga lahko pobožajo.
Bolj previdno so se ga dotikale. »Zdaj pa moramo res pohiteti!« je rekla Ana. »Noč nas bo ujela.«
»Kam pa greste?«
»Do Travne vasi moramo priti, potem pa nazaj do avtobusne postaje. Na orientacijskem pohodu smo. Malo že zamujamo.«
»Poznam bližnjico do Travne vasi. Mimogrede boste tam,« jim je pokazal stezo.
Mračilo se je že, ko so odšle. Hitele so po poti, ki jim jo je pokazal prijazni in hvaležni kmet, Travne vasi pa od nikoder ...
»Saj sem ti rekla, da nisi sposobna,« je Kaja glasno zabrusila Ani, ki ji je vrnila jezen pogled.
Hitele so. Ko so se že zbale, da so nekje zgrešile bližnjico, so opazile razsvetljeno okno. Stekle so. Sprejele so jih prijazne hiše in napol razsvetljena cesta. Ko je bila za njimi zadnja hiša, so zagledale celo vrsto uličnih svetilk. Še nekaj minut in bile so na avtobusni postaji.
Ana je, tako kot ji je naročil, poklicala Luka: »Zaključile smo z orientacijskim pohodom.«
»Pošteno me je že skrbelo,« je resno dejal.
Ana mu je razlagala, kaj vse se jim je dogajalo. Luka je pozorno poslušal. »Vsega sicer ne razumem povsem,« je nato dejal, »zdi pa se mi, da ste odkrile stvari, s kakršnimi se ne srečaš na vsakem pohodu. Mislim, da ste dobro izkoristile dano situacijo. Ugotovile ste, čigav je najdeni predmet, in znašle ste se tudi na nenačrtovani poti. In niste se zmedle, ko vas je ujela noč. Zelo sem zadovoljen.« Zadnji stavek je povedal tako glasno, da so ga slišala vsa dekleta. Ponosno so se spogledale, le Kaja je gledala v tla in zmajevala z glavo. Ana se je naredila, kot da tega ni opazila, in skrila svoje občutke za nasmehom na obrazu. Bila je vesela in žalostna obenem in komaj je čakala, da se doma pogovori z očkom in mamico.

J. Jarc - Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče 3 (2023), 84-85.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
J. Jarc-Smiljan, Samo še pet minut, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
J. Jarc-Smiljan, Marija na kolencah zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.