Šmarnice med skalami

zgodba1 05 2023»Naberite mi šmarnic, ko imate urne noge, jaz sem pa že star in se ne morem plaziti po grmovju,« nam je naročil po popoldanskem nauku, ko smo se lovili po hribu.
Oh, mi pa ničesar rajši kot to! Odšli smo v Muren potok, nato pa čez hrib in nazaj v dolino v Široki potok. Tam smo našli nekaj šmarnic, a so bile drobne, listi pa rumenkasti od suše, ker je sonce tisto leto hudo pripekalo že zgodaj spomladi.
Že z manjšim navdušenjem smo se napotili v Črni potok. Tam je bilo res precej listja, a le malo drobnega popja od šmarnic.
***
»Kaj če bi šli v Pečnik, tam je osojno, morebiti pa so lepše šmarnice v rebri, kakor pa proti soncu?« vprašam Kovačevo Anico.
»Kar pojdita vedve, če hočeta, mi gremo domov! Če jih tu ni bilo, jih tudi tam ni!« se odločijo ostali.
Pa sva res šli sami. Med strmimi pečinami nad Pečnikom sva našli čudovito lepe šmarnice. Velike kakor manjši zvončki, živobele z velikimi svežimi listi. Vrgli sva vsaka svoj šopek z ovenelimi listi in s slabotnimi zakrnelimi cveti stran in hiteli nabirat to lepoto.
V grmovju je zasikalo, za skalo zašumelo, pa se nisva menili za to. Kmalu sva imeli polno naročje svežih rosnih šmarnic.
Zbežali sva mimo nevarnih skal in se oddahnili, ko sva prišli iz grmovja na odprto trato.
***
»Ali te je bilo kaj strah?« me je vprašala Anica.
»No, malo pa že – kdo ve, koliko gadov je med temi pečinami?«
»Oh, mene pa je bilo pošteno strah,« prizna Anica. »Pa ker ti nisi zbežala, tudi jaz nisem.«
»Ančka, Ančica, veš, kaj ti povem prav odkritosrčno, kakor pravijo naša stara mati. Pravzaprav sva bili neumni, kaj! Lahko bi naju uklal gad. In potem mežnar ne bi postavil teh šmarnic na oltar, ampak bi nama jih položili na pare! Nikoli več ne grem tja gor in nikomur ne povejva, kje sva jih našli, da ne bodo otroci lazili za njimi.«
»Prav imaš, kar tiho bodiva. Gori med to skalovje gotovo tudi jaz ne grem nikdar več!«
Res nisva nikoli več nabirali šmarnic v Pečniku.
Tako lepih, kakršne rastejo tam, v tisti črnici med skalami, pa tudi nisem še nikjer videla, tudi na vrtovih ne.

M. Brenčič - Jelen, zgodbe, v: Ognjišče 5 (2023), 81.
knjiga: M. Brenčič - Jelen, Sedem ključavnic, Ognjišče 1995

 

 

Zajemi vsak dan

Popolne družine ni. Družina, katere člani imajo kljub vsem slabostim in grehom radi drug drugega, postane šola odpuščanja.

(papež Frančišek)
Torek, 26. November 2024
Na vrh