Sonce, sij topleje

Ko se je oče tistega dne vrnil iz mesta, je z njegovega obraza sijalo zadovoljstvo. To se je opazilo toliko bolj, ker ga je večmesečno čakanje in prazne obljube spravljalo v slabo voljo. Stopil je v kuhinjo in z očmi poiskal razpelo na steni. Bil je trdno prepričan, da se brez Božje pomoči nič ne doseže. Zato so bile zdaj njegove prve besede zahvala Bogu.
Potem se je obrnil proti nam: »Dali so mi dovoljenje za delo v tujini. Že jutri moram opraviti zdravniški pregled in si priskrbeti potni list. Iz naše vasi so vzeli šest mož.«
Nemo sem ga gledala, ker nisem nič razumela, za kaj gre, dokler ga ni mama vprašala: »So kaj povedali, kaj se bo tam delalo? Ali ni nevarno?«
»Delali bomo na gradbišču kot pomočniki zidarjem.«
Vzel je velik zemljevid in ga razgrnil po mizi. S prstom je pokazal rekoč: »Seefeld na Tirolskem. To je kraj, znan po zimskem turizmu, in tam gradijo velike hotele za turiste in športnike. Pravijo, da bo dela za celo leto.«
Opazila sem, kako je mamin pogled zaskrbljeno zdrsnil po zemljevidu: »To je pa zelo daleč. Čisto na drugem koncu, kot sem mislila. Kdaj se pa delo začne?«
»To bomo zvedeli naknadno. Odvisno od vremena. Če bo topleje, so rekli, kar takoj po veliki noči.«
Naslednje dni me je misel na veliko noč objemala z občutkom bolečine. Dnevi so bili vse daljši in toplejši. Pomlad je že napolnila travnike in vrtove z zelenjem in cvetjem. Oče je hitel, da bi pravočasno obrezal sadno drevje in trte. Odkar sem vedela, da bo kmalu odšel, sem se ga držala kot klop. Pobirala sem odrezane veje in jih zlagala na kup, pripravljen za kres.
»Saj boš pomagala tudi mami, kajne, ko bom odšel?« me je presenetil z vprašanjem.
»Bom,« sem čisto kratko odgovorila.
»Pa tudi v šoli moraš biti pridna. Lepo se uči. Tudi pisati mi moraš, da bom vedel, kaj vse že znaš.«
Ko mi je to govoril, sem ga v mislih že videla tam nekje daleč v deželi, ki se ji pravi Avstrija, in bilo mi je preveč hudo, da bi mu kar koli odgovorila. Še hitreje sem se upogibala za vejami, da ne bi opazil mojih solznih oči.
Kljub temu da sem se trudila misliti kaj lepega, nisem mogla preslišati njegovih naslednjih besed: »Tvoj bratec je zdaj v najbolj nerodnih letih, zato pazi, da se mu kaj ne zgodi. Jaz bom vsak dan mislil na vaju, vidva pa lepo molita, da se bom srečno vrnil domov.«
Nisem več vzdržala. Dolgo zadrževani krik bolečine je privrel na dan z vso močjo in grenkobo, ki se je nabrala v moji notranjosti.
»Ne, oče! Nikamor ne smeš oditi. Kaj nam bo več denarja, če pa te ne bo med nami. Saj nam nič ne manjka. Tudi če bomo jedli samo kruh in mleko, nam bo lepo, če boš ti z nami.«
Tako sem ga v svoji otroški preprostosti želela ustaviti doma. Tisti trenutek bi storila vse, samo da očetu ne bi bilo treba od doma. Bila sem majhna, premlada, da bi lahko razumela njegovo odločitev. A nekako sem se vseeno sprijaznila. Dnevi do očetovega odhoda so se mi zdeli kot mora. Ko je nekega dne od nekod prinesel kovček, je mamo prosil, naj vanj zloži vse, kar bo potreboval. Skrivoma sem jo opazovala. Že tako redkobesedna je postala zdaj še bolj tiha. Skrbno je pregledala vsak kos perila, nogavic in obleke. Ob vsakem kosu zlikanega perila, ki ga je zlagala v kovček, je z muko zadrževala solze. Mnogo, mnogo pozneje sem spoznala, kako velika je bila takrat njena bolečina.
Dnevi pred veliko nočjo so bili lepi. Omamni vonj pomladnega cvetja je lebdel povsod po zraku. Kako lep bi lahko bil praznik Vstajenja, če ga ne kalila misel na očetov odhod.
Ko je tistega jutra po praznikih odhajal, so se nad našim skednjem spreletavale lastovke. Z glasnim ščebetanjem so naznanjale svoj prihod. Z dimnika hiše pa nas je s klopotanjem nase opozarjala štorklja. Tudi ona je jeseni zapustila našo lepo prekmursko pokrajino, da bi svojemu zarodu nudila boljše pogoje preživetja. V tem pogledu sem takrat videla odhajati očeta, in za spoznanje mi je bilo lažje. Prav gotovo mi je bilo lažje zato, ker sem iz pogovora med starši zvedela, da bo za žetev dobil teden ali dva dopusta.
Prej me nikoli ni zanimalo, kako se razvija rast po njivah. Zdaj pa sem pogosto opazovala naša polja, posejana s pšenico. Hodila sem med že visokim žitom, ki pa še ni imelo zlatorjave barve dozorelega klasja. Najraje bi zaklicala: »Sonce, sij topleje na naše žitno polje, da se bo oče prej vrnil!«
Dobro sem vedela, da bo njegova vrnitev spet prinesla samo tisto zastrašujočo misel na ponovni odhod. Ko je končno le prišel čas žetve, je prišel tudi on. Za nekaj dni je razbil naš strah in naše dvome. Pripovedoval nam je o deželi, ki potrebnim nudi delo in dober zaslužek. Njegove žuljave roke so se trudile, da bi dobro letino pšenice čim prej spravili s polja. Ko je bilo delo opravljeno, smo v kuhinji skupaj sedli za mizo. Oče je vzel svojo harmoniko in iz nje izvabil domačo melodijo, ki je splavala v tiho poletno noč. Pozabil je na tujino, na žulje svojih rok. To so bili spet naši trenutki sreče, ki ne bodo nikoli pozabljeni.

R. Sarjaš, zgodbe, v: Ognjišče 7 (2023), 82-83.