Nasmeh v trgovini

Enkrat ali dvakrat na mesec se zapeljem v večji trgovski center. Pri vhodu vzamem košaro in se sprehajam med lepo urejenimi in dobro založenimi policami. Moja izbira blaga je bolj skromna, saj živim sam, zato razmeroma hitro denem v košaro, kar potrebujem.
Sprehodim se mimo blagajn in presodim, kje bom najmanj časa čakal. V vrsto se postavim pred blagajno številka 12. Pred mano je gospa, po moji oceni je imela za seboj vsaj osemdeset let življenja, prav skrbno polagala na blagajniški pult, kar je predenj pripeljala v vozičku.
Ko je prišla na vrsto, je bilo očitno, da ne sliši prav dobro. Blagajničarka, gospa pri petdesetih letih, je bila izredno prijazna. Z veliko pozornostjo je ljubeznivo dvakrat ali večkrat odgovarjala na starkina vprašanja. »Ja, pa pike bova tudi vpisali,« je pritrdila njeni prošnji, ki je bila za ostale stoječe v vrsti povsem nepotrebna.
Gospa blagajničarka je z enako ljubeznivostjo starejši gospe pomagala kupljene stvari zložiti v njene vrečke. Naposled se je od nje poslovila, kakor da od obiska odhaja njena najboljša prijateljica.
Z občudovanjem pristopim k blagajni. Blagajničarka me je sprejela s podobno prijaznostjo kot mojo predhodnico.
Ura je blizu devete zvečer, pomislim. Koliko ljudi se je v sedmih urah zvrstilo mimo nje? K njeni prijaznosti smo pristopali kakor k svetemu obhajilu. Hranili smo se z njenim nasmehom.
V meni se je do nje prebujalo vedno večje spoštovanje. Pravzaprav nisem odmaknil pogleda od nje. Ko je čakala, da tiskalnik izpiše račun, se ji je pogled zazrl nekam daleč. Takrat se ji je na obraz izrisala utrujenost. A le za hip: račun mi je zopet ponudila z nasmehom.
Ob odhodu bi najraje pred njo pokleknil kakor pred Najsvetejšim. Pokazala je toliko ljubezni, ki je nikoli ne more poplačati njena skromna plača. Skupaj s kupljenimi stvarmi sem odšel bogatejši za preprosto in globoko človeško izkušnjo.

J, Čuk, zgodbe, v: Ognjišče 7 (2023), 82.