Učiteljica

Po vasi je završalo: »Naša upokojena učiteljica Tina bo morala v dom ostarelih! Druge poti ni. Le kdo bo skrbel zanjo, ko nima nikogar svojih?« Zakaj se pa ni poročila, precej fantov je bilo, ki bi jo vzeli za ženo. - A kaj, ko je tičala samo v šoli in cerkvi. - Zdaj pa nima nikogar, prav ji bodi! - Tako so modrovali nekateri, ki je niso marali. Na srečo je bilo teh samo nekaj, večinoma družine, katerih otroke, zdaj že odrasle može in žene, je učila in jim je zapisala zasluženo negativno oceno ali kakšen opomin.
V ta nekdaj odročni kraj je prišla takoj po končanem šolanju. Rodila se je v preprosti kmečki družini na obronkih Pohorja. Med vojno, ko so k nam vdrli Nemci, so jih hoteli izseliti, ker so se na samotni kmetiji oglašali tudi partizani. Ko prišli nemški vojaki, da jih odženejo z doma, se je mati tako prestrašila, da je v trenutku dobila popadke. Ko so videli to ženo, kako se zvija v porodnih bolečinah, je bil komandant tako uvideven, da jih je pustil pri miru. Bog ve, kaj se je zganilo v tujcu. Morda se je spomnil na svojo ženo ali na mater, da je bil tako usmiljen. Po nekaj urah je na svet privekala deklica – po petih dečkih – in zadnji otrok.
Ker je bila edina deklica in tak drobižek, so jo po malem vsi razvajali. Ko je z odliko končala osnovno šolo, se je oče odločil, da jo da v šole. Vedel je, da želi postati učiteljica. »Za kmetijo tak drobižek ni, v tovarni bi bilo tudi pretežko zanjo, bolje, da se izšola,« je rekel, čeprav je vedel, kako težko bo plačeval zanjo. To je vedela tudi sama, zato se je zagrizla v študij in z odliko končala tudi učiteljišče. Za njo so bila leta, polna odrekanj; ko je držala v rokah diplomo, je bilo vse pozabljeno.
»No, zdaj pa, če pristopiš k nam, je mesto učiteljice na naši šoli prosto,« je potrkal po mizi ravnatelj njihove šole.
»Kam k vam?« je vprašala začudeno.
»Ja, v partijo vendar!« je skoraj jezno rekel ravnatelj. »Menda ja veš: če hočeš dobiti dobro službo, je treba imeti rdečo knjižico.«
»Potem pa sem se šolala zaman, svoje vere ne bom zatajila nikoli,« je bila odločna.
»Če si pa tako trmasta, ti ne morem pomagati! Ker sva bila s tvojim očetom v osnovni šoli sošolca, dobiš mesto učiteljice, vendar ne pri nas. Si boš že še premislila, ko boš daleč od doma, kajti trmi sledi kazen!«
Poslali so jo na čisto drug konec naše domovine, v hribovsko vas na Gorenjskem. Tam je dobila učiteljsko stanovanje. Že od otroških let je bila vajena skromnosti, kar jo je tukaj čakalo, pa je bilo obupno. Pri vseh oknih je pihalo, pod je bil poln špranj in ponoči so po njej skakale podgane. Pokrita čez glavo je v strahu čakala, kdaj bo katera skočila na odejo. Otroci so ji povedali, da je prejšnja učiteljica dobesedno pobegnila.
Ona pa je bila kljub vsemu zadovoljna, da ima službo, da niso bila zaman vsa odpovedovanja staršev, da se je izšolala za poklic učiteljice. Poučevala je prve štiri razrede, štiri višje razrede pa je imela starejša učiteljica, ki se je v vasi omožila in je prihajala poučevat od doma. Kar dobro sta se ujeli. Bila je mirna, resna žena, zelo stroga, a pravična. Sprva sta imeli bolj uradne, službene stike, kasneje pa jo je večkrat povabila k sebi domov. Imela je odraščajoče otroke, mož je bil gozdar in imeli so umirjeno življenje. Čeprav je prišla od drugod, je kmalu pognala korenine. Ljudje so jo spoštovali.
Tudi njo so ljudje hitro sprejeli, zlasti revnejši, ki so videli, kako je skromna. Z njihovo pomočjo je uredila svoje stanovanje, da skozi okna ni več pihalo in je bila varna pred podganami.
Otroci so jo imeli radi. Z njimi se je družila tudi izven šole. Kuhala jim je čaj iz zelišč, ki jih je poleti skupaj z njimi nabirala po planinskih pašnikih. Pozimi je ob peči sušila njihove kape, rokavice. Skratka – bili so njeni otroci in posvetila jim je vso ljubezen. Prav zato nikoli ni čutila potrebe in želje po svoji družini.
Prav vsa se je razdajala zanje. To je bilo njeno poslanstvo, ki ga je opravljala z veseljem in jo je osrečevalo. Tudi ko se je upokojila, so jo pustili v stanovanju, v katerem je živela vse od dneva, ko je prišla v to oddaljeno vas. Sčasoma ga je prenovila in posodobila, da je bila na toplem in čistem. Niti najemnine ni plačevala, edino tekoče stroške. Hotela ga je kupiti, pa ga občina ni marala prodati. »Dokler bo hotela, naj bo tam,« so odločili. Župan je bil njen nekdanji učenec. Še bi lahko bila, a so jo izdale stopnice, ki jih je vedno težje premagovala. Noge je niso več ubogale, še je hodila, a vedno težje.
»Kako bomo pomagali naši Tini?« se je ozrla po nekdanjih sošolcih Marjana, ki jih je na hitro sklicala skupaj. Osem se jih je zbralo v vaški gostilni, vsi, ki so imeli družine v vasi, drugi so se razkropili po svetu. Kar nekaj njenih nekdanjih učencev je iz te skromne vaške šole odšlo v mesto na srednje šole in od tam na univerzo in delovali v različnih poklicih.
Spogledali so se in se začeli izgovarjati: »Jaz ne morem, pri nas je tako,« in tako naprej, čeprav niti eden med njimi ni živel tako, da ne bi mogel poskrbeti za to skromno in tiho ženo vsaj tako dolgo, dokler se bo lahko še sama uredila.
Razočarana je povesila roke in glas ji je zamrl, ko je skoraj neslišno vprašala: »A med nami res ni nikogar, ki bi se zavedal, kaj je bila tiha Tina za nas, za to vas, za otroke, za proslave, za pevske zbore, tudi za cerkev – za vse ... Jaz nisem pozabila, koliko dobrega je naredila zame. Ko sem šla študirat v Ljubljano, mi je kupila vse, česar mi moja mama ni mogla, in ves čas študija me je podpirala. Ne samo mene, ampak tudi marsikaterega med vami. Po njeni zaslugi smo iz vaških otrok postali šolani ljudje. V našo vas je prišla za kazen, ker ni hotela vstopiti v partijo. Tiha in skromna, kot je bila, je pokazala, da je močna, ko si je v tistih težkih časih upala odločno povedati, da ni naprodaj in da vere ne bo nikoli zatajila. Hvaležna sem, da me je učila ne le z besedami, ampak predvsem z zgledom. Zato bomo zanjo poskrbeli mi – jaz in naša družina. Nisem cel dan v službi, hčerki tudi ne, mož pa je že upokojen. Vsi skupaj bomo zmogli,« je dejala in srečanja je bilo konec.
Razhajali so se zamišljeni, z občutkom krivde. Gledala je za njimi. Po svoje jih je razumela, saj ima vsak svoje breme in svoje skrbi. Na misel ji je prišla ljudska modrost, da starši spravijo do kruha deset otrok, deset otrok pa ne zmore poskrbeti za starše. »Tako kot mi za eno Tino!«

A. Kumer. (zgodbe), v: Ognjišče 9 (2023), 82-83.