Večerno zvonjenje

»Jože, ali boš že nehal nocoj obirati to grozdje?« se je Mara nejevoljno obregnila ob moža, ko je videla, da si je napeljal luč in pridno trgal grozde z brajde ob garaži in delavnici. »Jutri je še en dan,« ni odnehala. »Ali ne veš, da tisto, kar narediš po večernem zvonjenju, nima Božjega blagoslova?«
»Seveda vem, saj mi to kar naprej ponavljaš,« se ni dal in je mirno trgal naprej. »Jutri bo dež in mokro grozdje bo začelo gniti in tudi škorci ga pridno zobljejo. Namesto da mi tukaj pridigaš, mi raje pridi pomagat.«
»Na žalost ti moje pridige, kakor ti praviš mojim nasvetom, ne pridejo do živega, ampak vedno delaš po svoje,« mu je navrgla in odšla v hišo. »Ne, ne bom mu šla pomagat!« je rekla sama pri sebi.
Ona je izhajala iz zelo verne družine, njegovi pa se niso imeli za verne, proti veri pa tudi niso bili. Za velike praznike so zahajali v cerkev, doma v družini so ohranjali lepe praznične običaje. Ko sta začela hoditi skupaj, ji je vse pošteno povedal. Bil je zelo dober mož, skrben, delaven in vsa leta – dobrih štirideset let sta bila poročena – sta se lepo razumela. O veri se ni rad pogovarjal, je pa njeno vero spoštoval. Velikokrat je imela občutek, da samo njej na ljubo spremlja njo in otroke v cerkev, vzgojo otrok pa je popolnoma prepustil njej. Nikoli ni bil grob do nje ali do otrok kot nekateri drugi možje. Ni mogla razumeti nasilja, ki se je dogajalo v mnogih družinah, in zelo je bila hvaležna Bogu za mirno življenje. Včasih se je počutila kar malce krivo, če ga je kdaj dregnila, tako kot nocoj. Ob tem se je spomnila nekega dogodka iz mladih let, ko je živela še med svojimi v domači družini.
Bilo je ob žetvi in snopje na veliki njivi je čakalo, da ga zložijo v kopice. Snopi so se kar upogibali pod težo klasov zlatorumene pšenice. Brž so začeli delati. Oče je bil na lestvi, ki je bila narejena tako, da je stala sama, uprta v zemljo, in pridno zlagal, ona mu je z vilami podajala snope, stari oče pa jih je prinašal do nje. Nekaj najetih žanjic je z materjo že odšlo. Mati jim je postregla z večerjo, potem pa šla še v hlev h kravam, oni trije pa so delali naprej.
Ko se je na zemljo začel spuščati mrak, se je iz zvonika farne cerkve oglasil zvon in odzvonil večernico. Skupaj so zmolili angelsko češčenje. Oče in ona sta nadaljevala z delom, stari oče pa je poveznil klobuk na glavo in velel: »Končajmo za danes in pojdimo domov.«
»Midva ne greva, snopje mora v kopice še nocoj. Za jutri je napovedano slabo vreme. Ata, pomagajte nama!«
»Ne, ne bom! Dobro si zapomni, sin: kar človek dela po večernem zvonjenju, nima Božjega blagoslova!« je resno dejal in odšel.
Onadva sta delala s tako naglico, da sta bila vsa potna. Ker je bila svetla mesečna noč, sta do desetih pospravila vse žito. Bila je na smrt utrujena pa tudi zamišljena zaradi resnega opozorila starega očeta.
Stari oče je imel glavno besedo na kmetiji, čeprav ni bil njen gospodar. Bil je zelo veren pa tudi zelo strog. Vsi so ga v strahu spoštovali in ubogali. Tudi ona se ga je bala, čeprav jo je imel rad in jo je uvajal v vsa kmečka opravila od oranja do žetve. Ko so jo ljudje pohvalili, kako vse zna, je bil ponosen: saj sem jo jaz učil!
Ko sta ob pozni uri svoje delo uspešno končala in šla k zaslužnemu počitku, se je proti jutru razbesnela nevihta. Kako žalosten je bil zjutraj pogled na požeto veliko njivo! Vse naokrog so ležale podrte ostrvi in tako skrbno zloženo snopje je vihar raztrosil po vsej njivi. Vse njuno delo prejšnjega večera in noči je bilo uničeno. Zaman sta se tako trudila ...
Tiho, ne da bi spregovorila besedo, sta z očetom začela postavljati pokonci snope, da se posušijo. Stari oče ju je nekaj časa od daleč gledal, potem pa jima šel pomagat. Čakala sta ploho očitkov, a je molčal. Niti z besedico ni omenil prejšnjega večera ne ta dan ne kdaj pozneje. Vsi pa so od tega večera po večerni molitvi končali s kakršnim koli delom razen nujnih opravkov v hiši in hlevu. To je bila šola za njenega očeta pa tudi zanjo. Tega pravila se je vedno držala.

A. Kumer, (zgodbe), v: Ognjišče 10 (2023), 82-83.