Med nas je bila poslana z namenom

»Bolje bi bilo, da bi umrla,« je zavzdihnila medicinska sestra, ko je z novorojenčico hitela v kisikovo komoro. Ne enkrat.
Mlada mamica mi je takrat pisala: »Ne vem, ali naj prosim za življenje ali za smrt.« Težko si je predstavljati njeno bolečino. Molili smo, molili ... saj nismo vedeli, kaj bi bilo bolje. »Naj se uresniči Božji načrt,« je bilo edino, kar sem ji lahko v teh težkih trenutkih rekla. Ko je bolečina neizmerna, se tudi še tako dobro misleča tolažba odbija kot kaplja od pločevine. Prvi otrok, prva vnukinja, prva nečakinja. Vsi navdušeni, kako bo naša. Bila je lepa kot sonce. Kmalu so se pokazale vse posledice možganskih krvavitev ob porodu. Kljub izredni skrbi, razgibavanju, masiranju ni bilo odziva. Tiha misel mnogih, naj odide, je še bolj zabolela. »Moja je, naša je, kaj še lahko naredimo zanjo?« je kljuvalo v mladih starših. Če kje, ji bodo lahko pomagali v Stari Gori, v bolnišnici za invalidno mladino in rehabilitacijo. Dve leti tam nista prinesli izboljšanja. Torej sprejeti, kar jim je dano. Bog ve, zakaj. Medtem se ji je rodila sestrica. Občudovala sem starševski pogum in nagrajena sta bila zanj. Čudovit otrok. In zaživeli so kot družina.zgodba2 11 2023
Popolnoma paralizirana je dočakala dvainštirideset let. Vseskozi so jo imeli doma, ker se je tam počutila najbolj sprejeta, ljubljena. Sprejetost pa ima moč, da nariše nasmeh zadovoljstva, ki ga ima človek, ki ve, da je ljubljen v vsakem trenutku. Med nas je bila prav gotovo poslana z namenom, da bi se ob njej zavedali hvaležnosti, kakšno življenje nam je darovano, ga znali ceniti, izpolniti vsak njegov dan, ne glede na to, kako priznani, bogati in uspešni smo. Bilo je očem nevidno, zaznava ga le odprto, ljubeče srce, ki vidi dlje. In ona je zaznavala globlje. Bila je zelo potrpežljiva in vesela deklica, vsakogar se je razveselila, še posebej, če si je vzel čas, ji izkazal pozornost in z njo malo pokramljal. Res ni izgovorila nobene besede, a po mimiki obraza in njenem odzivanju se je dalo marsikaj razbrati. S pretanjenim notranjim posluhom je vedno zaznala slabe vibracije, nesporazum, slabo voljo. In ni se odzivala, ni jedla ali pila, dokler ni videla pomiritve, odpuščanja, objema. Njen ljubeči pogled in nasmeh sta bila nagrada za spravo. V njeni bližini je bil prostor miru in zbranosti. Če si se prepustil njenemu pogledu, je bilo, kakor da se v globinah preteka Božja navzočnost in gledaš v oči angela.
Marsikdaj je bilo težko ugotoviti, kaj jo muči, ker ni zmogla povedati. Težko jo je bilo hraniti, ker si z jezikom ni zmogla pomagati, težko je bilo z odvajanjem, kar je bil poseben projekt. Težko jo je bilo oblačiti, ker je imela zakrčene ude. Tako skrbno je bila negovana, da v vseh letih svojega življenja ni dobila preležanin. V vsem sta ji bila starša blagoslovljena bližina. Marsikaj je bilo težko, a njeni ljubeči odzivi so odtehtali vse. Ob njej smo se mi in naši otroci naučili sprejemati drugačnost. Vsak izmed nas je bil na steni predstavljen z eno plišasto lutko. Natanko je vedela, čigava je katera. In če se je želela o kom pogovarjati, jo je pogledala. Tako je tekla komunikacija. Iz njenih grlenih glasov pa smo razpoznavali vsebino. Zelo rada je gledala nogometne tekme. Če se je ati razveselil gola, je zavriskala. Ko je prišel kdo od njenih ljubih, ji je od sreče in vznemirjenja srce divje razbijalo. Prva pot, ko smo prihajali na obisk, je bila vedno k njej. Pričakala nas je z velikim nasmehom. Toliko lepih spominov nam je darovala!
Starša sta goreče molila, da ne bi trpela in da bi odšla prej kot kateri od njiju. Bog je uslišal njuno prošnjo. Nekega jutra, ko je sonce vzšlo, jo je poklical k sebi. Na njenih ustnicah je ostal nasmeh. Njena naloga med nami je bila končana. Odšla je počivat v Božje naročje. Bogu hvala, da smo jo imeli. To angelsko bitje ostaja z nami v spominih, v pogovorih in predvsem v srcih.
Zelo hudo mi je, ko prebiram razna mnenja, da takšen otrok ne bi smel živeti, da je to krivica in vsem v breme. Celo evtanazijo načrtujejo zanje! Za koliko življenjskih spoznanj in lepih trenutkov se starši in okolica prikrajšajo! Vem, kako zelo je mamico zabolelo, ko ji je kdo ob hčerkini smrti dejal: »No, zdaj si pa rešena.« Česa? Lastnega ljubljenega otroka?

Ana, (zgodbe), v: Ognjišče 11 (2023), 82-83.

Zajemi vsak dan

Kdor izžareva dobroto, pozornost, razumevanje, pomoč, hvaležnost, odpuščanje, prijaznost in veselje, pričuje za Boga in utira pot do njega.

(Janez Zupet)
Petek, 6. December 2024
Na vrh