Njeno bogastvo

Jesenska nedelja je v meni prebudila spomine na dogodke, stare dobro desetletje. Tudi tistega dne je sijalo sonce in narava, odeta v pisane barve, je vabila na izlet. Kot že tolikokrat do tedaj, sem po nedeljskem kosilu morala oditi v službo. Ko sem stopala mimo kostanjev, je veter, ki se je ujel v njihove krošnje, odpihnil nekaj obarvanih listov, da so odplesali svoj poslednji ples. Eden izmed njih, rdeče barve, se je ujel v mojo odprto torbico. Vzela sem ga v roke. Bil je krhek in zdelo se mi je, da se bo zdrobil na drobne delce. Pomislila sem, kako je ta list v moči pomladi ozelenel, v poletni vročini skupaj z drugimi dajal senco ... sedaj pa odhaja. “Kot človek!” se mi je utrnila misel, ki ji je sledilo vprašanje. Zastavila sem ga sama sebi: “Kako neki je danes gospa Angela? Jo bom še našla na oddelku ali se je že poslovila?”
Angela je bila kar nekaj let stanovalka našega doma upokojencev. Za življenje v ustanovi se je odločila mesec dni zatem, ko se je na pokopališču poslovila od svojega moža. Njegov odhod je tudi njej vzel veliko mero življenjske energije. Kmetijo sredi gričev je prodala občini in si tako zagotovila denar za preživetje. V domsko sobico je tako prinesla le nekaj drobnih predmetov, ki so jo spominjali na njeno življenjsko pot. Na steno nad posteljo je pritrdila majhen lesen križ in svojo poročno sliko. Na poličko pa je postavila nekaj knjig. Včasih je pokazala na te, njej svete predmete in napol v šali rekla: »To je vse moje bogastvo!«
Zelo rada je pripovedovala zgodbe o preteklih časih. Ob takih trenutkih so se ji oči svetlo zaiskrile in po njenih besedah so oživeli dnevi vaških praznikov, spomini na nekdanje šege in navade. Lahko smo si predstavljali, kako je v starih časih potekala košnja, žetev, kako so preživljali dneve, ko jih je zima vklenila v svoj ledeni objem. »Zibelka v moji hiši je ostala prazna!« je večkrat potožila o svoji žalostni usodi. »Jaz pravim, da so otročičke vzeli koši, v katerih sem prenašala težka bremena po naših bregovih. Kar trije so potrkali na moje srce, toda kmalu so se, zaradi načina življenja, ki mi ni prizanašalo, preselili med angelčke!«
Tisto jesen je gospa Angela začela močno kašljati in v prsih ji je piskalo. Kljub temu, da je pridno jemala vsa predpisana zdravila, je postajala vse bolj šibka. Noge so ji odpovedale pokorščino. »Bliža se zadnja ura,« mi je rekla, ko sem ji pomagala pri hranjenju. »Oh, saj si boste še opomogli!« sem ji skušala vliti poguma. »Ne, ne, dobro vem, da se to ne bo zgodilo!« me je zavrnila. Pomolčala je za hip in z roko pokazala na polico: »Prvi dve knjigi v vrsti želim podariti vam, sestra. Tisto z modrimi platnicami mi je poklonila neka učiteljica v zahvalo, ker sem ji včasih spekla kruh. Drugo v vrsti pa sem kupila na Brezjah. Vzemite del tega mojega bogastva in se kdaj spomnite name!«
Ko sem tiste jesenske nedelje stopila v njeno sobo, sem že na pragu ugotovila, da je prestopila prag večnosti. Njen obraz je bil miren, kot da bi utonil v lepe sanje. Kljub bogati sončni svetlobi, ki je lila skozi veliko okno v prostor, sem prižgala lučko na nočni omarici.
Skrbno hranim poezije našega Goriškega slavčka in v rdeče usnje vezani molitvenik – del bogastva skromne ženice z velikim srcem.

I. Hvala. (zgodbe) v: Ognjišče (2022) 11, str. 80.