Svečka na dvorišču

Odkar se Štefan spominja, se je na praznik vseh svetih družina zbrala tam za hišo, prižgala svečko in zmolila desetko rožnega venca. Mama je molitev vedno začela: »Naj po naših priprošnjah podeli obema neznancema tukaj med nami in našemu pokojnemu očetu tam daleč na tujem, večni mir in pokoj.« Štefanu se je zdelo prav, da nadaljuje s to navado tudi po mamini smrti, da ohranijo spomin na ljudi in čase.
***
Kmalu po začetku vojne so jih Nemci izselili. Samo pol ure časa so imeli, da so med strahom in jokom iskali po hiši stvari, ki bi jih bilo nujno vzeti s seboj. Vojaki so jih nestrpno priganjali in vpili, da so nabrali že vsega preveč. Medtem ko so se vzpenjali na kamion, so jih suvali s puškinimi kopiti in kričali.
Odpeljali so jih. Vseh pet. Starega očeta, gospodarja Klemena, ženo Rozo in otroka. Štefanu je bilo pet let, Marti pa tri. Prestrašeni in nagneteni so čakali v prostorih železniške postaje. Po dveh dneh so jih na hitro pregledali in strpali v živinske vagone. Vlak je odpeljal v neznano smer. Stisnjeni, da so se komaj premikali, in prezebli, so se v strahu spraševali, kam jih peljejo. Sem pa tja je kdo spregovoril, v glavnem pa so molili. Tudi tisti, ki so na molitev že skoraj pozabili. Po dolgi vožnji z vmesnimi postanki, ko so jih vedno znova preplavili občutki strahu in negotovosti, so se vrata živinskega vagona končno odprla in objel jih je svež zrak. Iz vagona so bolj popadali kot izstopali. Tesno so se držali skupaj, da jih ne bi ločili. Zopet so jih strpali na kamion. Čeprav so bili pokriti s platneno streho, so čutili, da se pot vzpenja. Ko so se ponovno ustavili, so jim ukazali, naj izstopijo. Znašli so se sredi velikega kmetijskega posestva.
Začeli so se njihovi garaški dnevi. Od jutra do večera. Tudi za otroke. Vojaki potrebujejo veliko hrane, so jim bolj z rokami kot z besedami razlagali vojaki, ki so jih pogosto obiskovali. Bali so se jih, tako oni kot tudi domači na kmetiji, ki so sicer bili zadržani do njih, a iz dneva v dan vedno manj hladni. Oni pa so bili veseli, da so skupaj in da niso lačni.
Stari ata, ki je že doma bolehal, je vedno bolj pešal. Stregli so mu, kolikor so mogli. V telesnih bolečinah in žalosti, da je tako daleč od doma, je počasi usihal in po nekaj mesecih sklenil svojo življenjsko pot. Na tujem vaškem pokopališču, na tuji zemlji, daleč od doma, je našel svoj večni počitek.
Po dolgih letih izgnanstva jim je konec vojne prinesel neizmerno olajšanje in veselje, da je konec negotovosti in se bodo lahko vrnili domov. V očeh nemških domačinov pa je bilo poleg sreče, da je vojne konec videti tudi strah pred prihajajočimi dnevi.
Ko so se po nekaj dneh poslavljali, so spoznali, da niso več tujci, ampak že skoraj prijatelji. Na pokopališču so se ob grobu s solzami v očeh poslovili od pokojnega očeta. Bog vedi, kdaj in če bodo lahko spet obiskali njegov grob.
Kaj se vsa ta leta dogajalo doma, so se spraševali celo pot. Kakšno hišo bodo našli in kakšne ljudi po vseh teh grozotah?
Ko so se po več dnevih potovanja bližali domači vasi, so že od daleč videli, da hiša še stoji. “O, Bogu hvala!” so ponavljali in pospešili korak. Glavna vrata so bila odklenjena. S strahom so vstopili. Sredi napol prazne hiše so se objeli in zajokali. Od veselja, sreče in žalosti. Zopet imajo dom, čeprav izropan.
Čez kakšen dan so opazili, da je za hišo del dvorišča nekoliko pogreznjen. Toda kdo bi ob vseh teh spremembah in nujnemu delu mislil na to!
Kakšen teden po vrnitvi jih je prišel pozdravit eden od sosedov. Toliko so si imeli povedati! Mračilo se je že, ko je odhajal. Da naj stopita za hišo, je za rokav pocukal očeta Klemena. Tam se je odkašljal, nato začel pripovedovati, da so po njihovem odhodu Nemci v prazno hišo naselili dva starejša Kočevarja, ki so ju bili izselili iz njune vasi. Bila sta prijazna možaka, sicer se pa niso veliko družili, ker so se zaradi jezika težko sporazumevali. S seboj sta privedla kravo, ki sta jo rada pasla med hišo in hlevom. Tudi tisti dan. Po cesti je prikorakala četa partizanov. Eden od njih je, bogve zakaj, oba ustrelil. Mrtva sta nekaj dni ležala sredi travnika, saj si nihče ni upal priti blizu. Potem so ženske iz vasi sklenile, da ju je treba pokopati. On in še dva soseda so zanju skopali grob na dvorišču za hišo. »Tam je zdaj ugreznina,« je zaključil sosed, »več takrat nismo mogli narediti.«
Klemen se je pokrižal. “Očeta imam pokopanega daleč na tujem, tukaj za hišo pa dva neznanca!” je zavzdihnil in bilo mu je tesno pri srcu.
Ko je Klemen ulil prvo svečko iz loja, kupiti jih takrat niso mogli, so jo prižgali tam za hišo. Za dva nesrečna Kočevarja, ki sta nedolžna našla smrt na njihovem travniku, in za pokojnega očeta, ki je dotrpel daleč od doma in počiva v tuji zemlji. Od takrat so jo na vse svete prižgali vsako leto. Da bi ju prekopali, v tistih povojnih letih še pomisliti niso smeli. Po dobrih petnajstih letih so se meje toliko odprle, da so lahko obiskali grob starega očeta. Prijetno so bili presenečeni, ko so videli, da je grob lepo vzdrževan, ker so zanj skrbeli njihovi nekdanji gospodarji v letih izgnanstva.
Ko so lani prižgali svečko na travniku za hišo, je Štefan čutil, da so mu meseci šteti. »Glej, da ne boste pozabili vseh naših pokojnih,« je na koncu molitve naročil hčerki Marti, »da bo naša zemlja še naprej blagoslovljena!«

J. Jarc - Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče 11 (2022), 30-31.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
J. Jarc-Smiljan, Samo še pet minut, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
J. Jarc-Smiljan, Marija na kolencah zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

 

Zajemi vsak dan

Srce ostaja skrivnost, je skriti del človeka, tisti, ki ga pozna samo Bog. Po drugi strani pa mora tudi človek spoznati sebe.

(Tomaš Špidlik)
Četrtek, 21. November 2024
Na vrh